Kot je povedala Bezeljakova, je predstava estetsko doživetje za najmlajše gledališko občinstvo, za otroke do četrtega leta, a lahko tudi starejše. "Ne pripoveduje konkretne zgodbe, temveč se v njej igramo in se pri tem jemljemo življenjsko zares," je dejala režiserka.

Jelka in Danilo se igrata s kockami, sestavljata, oživljata in animirata "ene navadne škatle". Zgradita si domek, svojo hišico iz kock, ter v njej svet stanovalcev in dogodkov, ki se povezuje z realnimi podobami sveta; z vremenom, s fizikalnimi značilnostmi predmetov, z mejami človeškega telesa, z razmerji med osebami, s stereotipi in posebnostmi.

Po besedah Sabine Šinko, ki je poskrbela za likovno podobo, se je tovrstno gledališče za najmlajše podalo na svojo osvajalsko pot ob koncu devetdesetih let 20. stoletja z norveškim projektom Glitterbird. V Italiji so se umetniki in pedagogi združili v projektu Small Size. Glavni cilj obeh projektov je odpiranje možnosti gledališkega doživetja za otroke, mlajše od štirih let.

"Svojevrstna estetika gledališča za najmlajše temelji na odkritju majhnega otroka kot gledalca in skuša ustvariti zanj dostopen gledališki svet. Zato so predstave krajše, tempo prilagojen, izključeni so zastrašujoči elementi in ni popolne zatemnitve. Otroci v predstavi prepoznavajo vsakdanje predmete in znane igre. Govor, vizualna podoba in glasbena oprema so prirejeni tako, da otroci uprizorjeno vsebino z lahkoto dojamejo in jo pozneje tudi podoživijo," je dejala Šinkova.