"Če se je tedaj osredinjala na neubesedljivost tovrstnega izkustva in vprašanje neverbalnega izraza njegovih sicer težko izrekljivih posledic, se tokrat osredotoča na dolgotrajen proces (samo)zdravljenja, ki taki izkušnji sledi," sporočajo iz društva Pekinpah.

"V vključujočem in varnem okolju je skupaj s sodelujočimi avtoricami razmišljala o načinih (samo)pomoči, ki se odmikajo od konvencionalnih, pogosto generaliziranih in zato rigidnih terapevtskih pristopov k obravnavi posledic spolnega nasilja. Avtorice, ki jih druži lastna izkušnja le tega, so tekom intimnega in tenkočutnega ustvarjalnega procesa spontano oblikovale zaupno in podporno skupnost, ki - osnovana na nežnosti, vzajemni skrbi in utelešenem sočutju - afirmira neinstitucionalizirane, intuitivne in subjektivne načine lajšanja lastnih in tujih bolečin," so navedli.

Soustvarjalke in izvajalke so poleg Tatiane Kocmur še Ivana Kocmur, Eva Mulej Vrabič in Liza Šimenc. Konec novembra bodo performans uprizorile še v Atriju ZRC v Ljubljani.

Tatiana Kocmur (1992) živi in dela v Ljubljani. Leta 2020 je zaključila podiplomski študij slikarstva z magistrskim delom Telesna instalacija - med performansom in objektom. Od leta 2013 razstavlja in performira na različnih prizoriščih po Sloveniji in v tujini.

Njena umetniška praksa prehaja med sliko in živo umetnostjo, deluje tudi kot producentka sodobne umetnosti. "Njeno prakso zaznamuje sodelovanje z umetnicami_ki različnih področij. Dela, ki nastanejo v času tesnega sodelovanja, so odraz skupnih interesov in nosijo v sebi specifiko prepletanja umetniških pristopov, ki se med seboj razlikujejo - v tematikah, načinu izvedbe in uporabi materialov ter medijev. Skupni imenovalec je zanimanje za živo umetnost in/ali ustvarjanje dogodkov, ki vključujejo telo umetnic_kov," izpostavljajo v društvu Pekinpah.