Satirična komedija Nikolaja Robertoviča Erdmana, v kateri se odražata represija in enoumje v takratni Sovjetski zvezi, je bila napisana leta 1928, a je bila zaradi prepovedi prvič uprizorjena šele leta po avtorjevi smrti.
V izvirniku gre za kolaž prizorov iz dvajsetih let 20. stoletja z osrednjim likom pasivnim državljanom, ki se po izgubi službe odloči za samomor, in množico drugih likov, ki želijo to njegovo nesrečo izkoristiti. "Komedija se na presenetljiv, humoren način poigra z motivom človeške nemoči oziroma izgubljenosti posameznika v svetu, v katerem je človeku pogosto težko najti svoje mesto," je na včerajšnji novinarski konferenci povedala umetniška direktorica mariborske Drame Diana Koloini.
Nebojša Pop Tasić je pripravil korenito adaptacijo in dogajanje preselil v tukaj in zdaj. "Ugotavljamo, da je to delo lahko kritika katerega koli režima, hlepenja po oblasti in moči," je pojasnil. "To ne more biti samo komedija, ker zadeva v bistvo, ki je absolutno tragično. Smejimo se ljudem na odru, ki so pravzaprav mi," je dodal.
Ivana Djilas, ki je v SNG Maribor režirala že predstavi Gledališče od A do Ž in Modra ptica, je kot izhodiščno točko ustvarjanja besedila in posledično predstave izpostavila vprašanje, "za kaj se današnji družbi zdi vredno, da bi nek človek umrl".
Scenografija in kostumi so delo Barbare Stupica in Maje Mirković, ki po besedah Ivane Djilas "vidita lepo v zelo navadnih stvareh". Tudi sicer so veliko pozornosti namenjali načinu, kako pripovedujejo zgodbo. Med drugim v predstavi nastopajo pripovedovalci, glasba, katere avtor je Boštjan Gombač, ni posneta.
V glavni vlogi nastopa Vladimir Vlaškalić, njegova žena je Maša Žilavec, mati Irena Varga. Med drugim nastopajo še Nejc Ropret, Matevž Biber, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Eva Kraš, Petja Labović, Davor Herga, Jurij Drevenšek, Miloš Battelino in Mojca Simonič.
Vlaškaliću se ni bilo težko vživeti v vlogo, saj je danes, kot je povedal, vse povsod prisoten močen občutek brezizhodnosti, razvrednotenja in stalnega pritiska na človeka. "Vsi dobro poznamo te občutke, vsak se lahko najde v tem. Mislim, da smo dobro vpreženi v to, da orjemo s svojimi močmi zemljo drugim," je dejal.
Po besedah Maše Žilavec so pri ustvarjanju predstave zasledovali cilj, da se vzpostavi čim več točk identifikacije z občinstvom in da se ljudje pravzaprav nasmejejo sami sebi. "To so situacije, ki smo jih vsi doživeli, ali poznamo koga, ki jih je," je povedala.
Zgodbo Samomorilca doživljajo igralci tudi kot kritiko slovenske kulturne politike. "Ne moremo iti mimo tega, da imamo 8. februar kulturni praznik in je Zdravljica državna himna, v zadnjih 27 letih pa se načrtno uničuje kulturo. To je samomor države," je prepričan Vlaškalić.