Osnovna predpostavka pri snovanju predstave je bila, da je najskrajnejša utopija sama resničnost, je na včerajšnji novinarski konferenci povedal Krmelj, ki je skupaj s Katjo Markič, tudi dramaturginjo predstave, in Tiborjem Hrsom Pandurjem prispeval besedilo.
Pri tem so uporabili odlomke iz drame Fando in Lis Fernanda Arrabala o dveh neobičajnih posameznikih, ki potujeta skozi puščavo in iščeta izgubljeno mesto z imenom Tar. V tem iskanju se soočita z lastnimi željami, agresijo, nežnostjo. Uresničitev želje pa ima po režiserjevih besedah neposredno vez z utopičnim: odpira nekaj, kar je hkrati nujno za to, da obstajamo, a obenem neuresničljivo.
To se Krmelju zdi deloma tudi bistvo gledališča: iskanje neke nemogoče izkušnje, nečesa, kar bi bilo prepričljivejše od življenja, kar je v predstavi izvedeno na simbolni ravni. Ali kot je zapisal v gledališkem listu: "Princip gledališča, za katerega se to besedilo zavzema, je intervencija v nemogoče, mimesis neobstoječega."
Gre za zgodbo o iskanju in verjetju, o dveh pojmih, ki sta ključna za obstoj utopije kot nekega sveta, ki ga ni, za katerega verjamejo, da obstaja in ga iščemo ter ga izumljamo zato, da ga iščemo, je dodala Katja Markič. Utopično pri predstavi pa je, kot je še pojasnil režiser, kljubovanje prisilam današnjega časa, nečemu, kar je sprejeto kot samoumevno. "Tej apriornosti kljubujem z vzpostavljanjem nežnosti, tudi poetičnosti."
Izhodišče uprizoritve, postavljene v "alkimistični sanjski cirkus", sta sicer arhetipska odnosa na eni strani moškega in ženske - Lis bo odigrala Polona Juh, Fando bo Aljaž Jovanović - ter na drugi strani očeta in sina, ki je iz zgodovine najbolj poznan iz biblijske zgodbe o Abrahamu in Izaku - upodobila ju bosta Uroš Fürst in Klemen Janežič. Vmes pa "poseže" peti, nečloveški lik Kora v podobi Tine Vrbnjak. Kot je povedal Fürst, so se spustili v doživetja občutij, ki gledalcem puščajo neomejeno število interpretacij.
Za likovno opremo sta poskrbela Nika Erjavec in Andrej Koruza, kostumografki in oblikovalki maske sta bili Špela Ema Veble in Nina Jagodic, koreograf Žigan Kranjčan, glasbo je prispeval Gašper Torkar.
Po mnenju ravnatelja Igorja Samobora se predstava, nastala v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj, sklada z letošnjo sezono, namenjeno premisleku današnjega časa, tudi iskanju utopij kot znanilk sprememb.