Pison je na nedavni novinarski konferenci povedal, da je tokrat k besedilu pristopil drugače, kot je sicer zanj običajno. Njegova roka je, kot je dejal, "včasih zelo hitra v rezanju, krajšanju", v tem primeru pa je uvidel, da Albeejevo besedilo "popolnoma nagovarja naš čas". Poleg tega ima neko gostoto in v njem na vajah vedno znova odkrijejo še kaj novega. Opozoril je tudi, da ima vsaka generacija svojo konotacijo, kaj je to ameriški sen.

Albee se v svoji igri ne ukvarja z ameriškim imperializmom in tudi ne z osnovnim pojmom ameriškega sna - kariernim uspehom, ampak z zasebnim, saj ostaja znotraj družine, v čemer pa odzvanja obsesije celotne družbe. Tega se je lotil s postopki dramatike, ki je bila takrat v vzponu, z absurdom, izkazalo pa se je, da ta postopek danes lahko deluje zelo živo, da ga lahko po eni strani sprejemamo kot popolnoma kredibilnega in po drugi strani kot možnost za igro.

Po besedah ravnateljice SNG Drama Ljubljana Vesna Jurca Tadel pomeni Ameriški sen tudi nekakšen uvod v obred poslavljanja od prostora Male Drame.

Na Slovenskem je bila igra prvič in tudi edinkrat uprizorjena leta 1963 na Komornem odru ljubljanske Drame v režiji Žarka Petana, v slovenski gledališki zgodovini pa je ta dogodek pomenil vsebinski in strukturni zametek Male Drame. Da pa bi lahko 60 let po nastanku besedilo spregovorilo z zadovoljivo ostrino, je bilo potrebno poskrbeti za nov prevod, ki so ga zaupali Zdravku Duši.

Ameriški sen je eno prvih Albeejevih del. Nastalo je dve leti pred njegovo najbolj slavno igro Kdo se boji Virginie Woolf?.

Igralka Polona Juh, ki igra v vlogi mame, je menila, da je igra, ki je bila napisana v dobi socializma, v današnjem času kapitalizma zelo aktualna v smislu tega, da je "našla človeka, ki se je znašel v deziluziji zahodnjaške kulture, katere imperativ je fascinacija z osebnim uspehom in skrajno individualnostjo".

Svoj lik mame je opisala kot metaforo za celotno družbo - samozadostno, kruto, nesramno, predvsem pa izpraznjeno, kar se širi tudi skozi vse dialoge, ko je banalnost privedena do skrajnosti in vseenost, pasivnost in brezobzirnost pripeljejo onkraj skozi besede do humorja. Marko Mandić igra očeta. Kot je med drugim povedal, ga je v procesu postavljanja predstave na oder veselilo "igranje z igrivostjo, ki jo je ponudil Pison".

V predstavi igrajo še Maja Sever, Petra Govc in Maks Dakskobler k. g.. Lektorica je Tatjana Stanič, za sceno in kostume je poskrbela Anneliese Neudecker, za izbor glasbe Pison, oblikovalec svetlobe je Dani Žorž.