V romanesknem prvencu Angel pozabe (2011) pesnice in dramaturginje Maje Haderlap se zrcali življenje več generacij avtoričine družine. Roman z intimno poetičnostjo spregovori o pomenu partizanskega gibanja na avstrijskem Koroškem. Zgodba obsega časovno obdobje od druge svetovne vojne pa vse do danes. Iz avtoričinega spomina se rojevajo otroške podobe idiličnega življenja v Železni Kapli, ki se prepletajo s trpkimi babičinimi zgodbami o grozotah vojne, o življenju v koncentracijskih taboriščih in o intenzivnem partizanskem gibanju na Koroškem. Skozi tesen in tenkočutno izpisan odnos vnukinje in babice dobimo vpogled v življenje generacij pred in po vojni. »Spomin je bil na začetku zelo poseben in zelo pozabljiv, spominjala sem se le nekaterih zgodb. Z leti je vse počasi stopilo v ozadje, včasih se mi je približalo in čakalo. Z leti sem si želela, da bi vse te zgodbe povezala v eno večjo zgodbo,« je na včerajšnji novinarski konferenci v Mali drami povedala avtorica romana Angel pozabe Maja Haderlap, ki si bo tudi ogledala premiero krstne uprizoritve.

Maja Haderlap s pretresljivo neposrednostjo spregovori o usodah domačinov; mnogi so končali v taboriščih in so za njimi ostala večinoma le pripovedovanja, drugi, pripovedovalci, pa so se vrnili s težo spomina, ki se je ni moč znebiti. Angel pozabe je pripoved o kletki spomina, ki utesnjuje svobodno življenje, hkrati pa tudi zgodba o odraščanju; tako o odraščanju deklice, katere miselno obzorje prepredajo babičine zgodbe in koroške starožitnosti, kot tudi o odraščanju neke skupnosti, ki se počasi, a vztrajno osvobaja socialnopolitične determiniranosti na obrobju dveh dežel. Pred nami se izrisujejo pokrajine, skozi katere se preliva čas, ki s pomočjo izkušnje spreminja tako navade v Železni Kapli kot tudi zavest domačinov o lastnem življenju.

In prav ozaveščanje, ki ga opravi Angel pozabe, pripomore k artikulaciji strahov, travm ter lepote, ki se dviga iz pozabe težke preteklosti. To je skorajda psihoanalitsko delo z neizmernim potencialom identifikacije, zato so ga tudi domačini zlahka vzeli za svoje. Izjemen pomen in vrednost Angela pozabe potrjujejo tudi številne nagrade in priznanja, od prestižne nagrade Ingeborg Bachmann, nagrade fundacije Ravensburger Verlag, nagrade Bruno Kreisky za politično knjigo leta, nagrade mesta Rauris, ki jo podeljuje deželna vlada Salzburga, do Rizzijeve nagrade za zasluge pri medkulturnem sodelovanju, pa tudi ponatisi romana.

Kot je dejala Maja Haderlap, je tekst vsekakor avtobiografski, vendar pa je vse, kar je napisano, literatura. Ta pa je odprta in svobodna tako za bralca kot tudi za igralca. In čim bolj so ti svobodni v čutenju, tem ljubše ji je.

Avtor priredbe romanain režiser uprizoritve Igor Pison je predstavnik mlajše generacije tržaških gledaliških in literarnih ustvarjalcev. Na tržaški univerzi je diplomiral iz germanistike, gledališko in operno režijo pa je doštudiral na akademiji Avgusta Everdinga v Münchnu. Leta 2012 je v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu režiral svoj avtorski projekt Hozana tekočemu računu, gledališka priredba romana Angel pozabe Maje Haderlap pa je njegov režijski prvenec v SNG Drama Ljubljana in hkrati tudi v osrednjih slovenskih gledališčih. »Vsak ima prek tega romana svojo idejo, kako bi lahko deloval v gledališču. Po prvem pogovoru z dramaturginjo se mi je zdelo zanimivo, da bomo šli skozi zgodbo kronološko. To je bil velik korak v smeri predelave. V tem romanu se mi zdi zanimivo, kako se spomin veže na zgodovino in kako se zgodovina veže na vprašanje identitete in tako naprej … kako pronicajo politična in zgodovinska vprašanja v življenje, ki je konkretno, živo, pisano in, ki je zelo podobno odtenkom našega življenja,« je povedal na včerajšnji novinarski konferenci.

Dramaturginja uprizoritve in urednica gledališkega lista Eva Kraševec je roman Angel pozabe opisala kot literarno delo, ki v prvi vrsti govori o delovanju spomina. Individualnega, kolektivnega in ne nazadnje tudi kulturnega. »Spomin se ohranja z obnavljanjem, bodisi pripovedovanjem ali izpisovanjem, obenem pa se prav s tovrstnimi gestami konstruira in na novo gradi. Angel pozabe je tudi roman o nezmožnosti spominjanja določene družbene skupnosti ter o posledicah, ki jih prinaša spominski molk. Avtorica v njem tenkočutno izpisuje svoje spomine na otroštvo in odraščanje, na babico, očeta in mamo ter na domače okolje, na Železno kaplo na avstrijskem Koroškem. Pri tem ne gre za spontano spominjanje na naključne dogodke iz zgodnjega otroštva, temveč za literarno raziskavo identitete, vseh bistvenih, konstitutivnih elementov, ki gradijo posameznikovo osebnost. Uprizoritev Angel pozabe išče svoje osišče prav v tenkočutnem prenašanju avtoričinega literarnega postopka v medij gledališča,« je zapisala v svojem članku Po sledeh spomina v gledališkem listu.

Avtorska glasba uprizoritve Angel pozabe je delo skladatelja Larena Poliča Zdraviča. Za kostumsko podobo je poskrbela kostumografinja Belinda Radulović, sceno je zasnovala scenografinja Petra Veber. Lektorica uprizoritve je bila Tatjana Stanič, luč pa sta oblikovala Petra Veber in Igor Pison.

V uprizoritvi imamo na zvočnih posnetkih priložnost poslušati tudi govorce lepenskega dialekta: Bredico Županc, Mici Kucher, Klaro Haderlap in Vilija Ošino. Za sodelovanje se Drama zahvaljuje tudi Avstrijskemu inštitutu Ljubljana.