"Predstava pušča prostor gledalcu, da najde v njej pobeg, ki je značilen za otroško igro, kjer mu svetove riše domišljija," je na današnji novinarski konferenci povedal režiser Bulc, ki se po 20 letih ukvarjanja z gledališčem zdaj prvič loteva lutkovne predstave.

Ker domišljijo buri prav igra, ne igrača, so se ustvarjalci osredotočili na razmišljanje o igrah brez igrač, kot so verbalne, ročne, gibalne igre, tudi igre, ki so se jih igrali že naši starši. "Uganke, igre nasprotij, zgodbice, mačja zibelka, zemljo krast, kdo se boji črnega moža, to so igre in besede, ki si jih bo otrok zapomnil in odnesel s seboj v življenje. Igrač pa ne bo," je navedel režiser.

"Pojem igre poleg domišljijskega ubijanja dolgčasa zajema veliko več. Kadarkoli se otrok igra, preigrava življenje. Vadi življenje," izpostavlja avtor besedila Nebojša Pop Tasić. "Danes je igrača predvsem industrijsko dizajniran in proizveden objekt, kateremu ta ista industrija vnaprej določi funkcijo. Celo lego kocke imajo navodila za uporabo oziroma načrt, ki pojasni, kaj je treba iz njih sestaviti. Pri tem odpade domišljijski del igranja," je dodal.

Predstava po besedah režiserja Bulca ni mišljena zgolj kot opozorilo staršem in otrokom, da se je mogoče igrati tudi brez igrač, ampak da je bistvo igre sama igra. "Da se igraš z nekom, da se pri tem spodbuja domišljija in zbuja strast do igre, ki je v vsakem od nas," je povedal.

Razmišljanje o igri brez igrač se je režiserju, ki je tudi sam oče dveh otrok, sprva zdelo zelo oddaljeno od dejanskega stanja danes. "Ko smo se začeli pogovarjati, se mi je zdel ta svet brez igrač abstrakten, daleč od nas, ker so nam danes na voljo igrače v neomejenih količinah. A če pogledamo širše, vidimo, da je takšen svet zelo realen za marsikoga med nami ali tiste, ki v teh dneh potujejo skozi našo deželo," je povedal Bulc. "Svet brez igrač je v bistvu zelo blizu nas. Samo poglejte, kako se begunski otroki igrajo, ko čakajo na meji. To je zelo podobno temu, kar mi delamo na odru," je dodal.

Osnovni elementi igre brez igrač so glas, beseda, telo in vsakdanji predmeti, čemur sledi tudi zelo omejena scenografija. Avtor likovne podobe predstave je Damir Leventić, avtor glasbe Damir Avdić, kostumografka Mojca Bernjak, igralci pa Metka Jurc, Danilo Trstenjak, Tilen Kožamelj in Filip Šepšajevič.