Umetniška vodja operno-baletnega večera je Mojca Lavrenčič, ki bo poleg Mete Fajdiga na klavirju spremljala operne soliste: Majo Krevs, Nuško Drašček Rojko, Gregorja Ravnika in Janka Volčanška. Koreografijo za soliste ljubljanskega baletnega ansambla so ustvarili Lukas Zuschlag, Jean Sebastien Colau in Vincenzo Veneruso.
Brahmsove ljubezenske valčke je treba razumeti v zgodovinskem kontekstu. Z vzponom meščanstva je že v drugi polovici 18. stoletja glasba postala tudi domena meščanov, ne le privilegij plemstva. S tem se rodi povsem nov način glasbenega ustvarjanja: skladatelji t.i. hišne glasbe iščejo srednjo pot med umetelnim ter po izvedbeni plati primernim tudi za tehnično manj podkovane ljubiteljske glasbenice in glasbenike, najpogosteje izurjene v klavirski igri, je v koncertnem listu zapisal Lovrenc Rogelj.
Skoraj sočasno je naraščala tudi priljubljenost nemških plesov - valčka in lendlerja, ki sta s svojo preprostostjo in bližino obeh soplesalcev predstavljala odmik od staromodnih baročnih plesov. Ples se je hitro razširil in sploh na cesarskem Dunaju je t.i. valčkomanija predvsem po zaslugi dinastije Strauss zelo dolgo živela.
V ta čas je vstopil velikan nemške glasbene tradicije Johannes Brahms (1833-1897), ki se je v 60. letih 19. stoletja preselil na Dunaj in kmalu začel živeti kot poklicni skladatelj. Pred tem se je ukvarjal tudi s pripravljanjem glasbenih edicij, tam so mu v roke prišli tudi Schubertovi lendlerji.
Pričujoča opusa Valčki na ljubezenske pesmi (op. 52) in Novi valčki na ljubezenske pesmi (op. 65) lahko po Rogljevih besedah razumemo kot poklon kralju valčkov Straussu ml., predvsem pa Schubertovemu slogu pisanja v tem žanru, ki mu pomeni tudi oblikovno izhodišče. Obe izdaji sta bili tedaj prodajni uspešnici, ki sta Brahmsu prinesli zajeten prihodek ter slavo.
Zbirki sta napisani za klavir štiriročno ter (do) štiriglasno petje; skladatelj je nekaj valčkov pozneje tudi orkestriral. Z izbiro besedil pesnika Georga Friedricha Daumerja se je Brahms namenoma oddaljil od visoke nemške lirike, skladateljeva muza pa je bila najverjetneje Clara Schumann, ki je prvo zbirko s pianistom Hermannom Levijem tudi premierno izvedla.
Tudi druga zbirka zajema iz Daumerjeve knjige, vendar izbor pesmi ljubezen tematizira bolj stvarno. Vzdušje posameznih delov cikla se prilagaja načinu tematiziranja ljubezni, od veselih in razigranih do posmehljivih, otožnih in kontemplativnih. Valčki na ljubezenske pesmi predstavljajo slogovno presečišče med lahkotnim in umetnostnim, v katerem Brahms z veščim skladateljskim peresom vedno znova najde učinkovite rešitve. Sloviti angleški glasbeni kritik Ernest Newman je nekoč zapisal, da "če Brahmsa nikoli ne bi poneslo do silnih pretresov, ki jih doživimo v Simfoniji v c-molu ter Rekviemu, se nikoli ne bi uspel prepustiti šarmu valčkov", je njegove besede povzel Rogelj.