Tristan z angleško vojsko ubije irskega vojskovodjo Morolda, Izoldinega zaročenca, v dvoboju pa je ranjen tudi sam. Pod imenom Tantris pomoč poišče prav pri zdravilki Izoldi, ki ga med zdravljenjem prepozna kot krivca za smrt njenega moža in ga sprva želi ubiti, vendar se v zadnjem trenutku zave, da do sovražnika občuti ljubezensko naklonjenost, so o zgodbi zapisali pri Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana.
Celotno delo je veliko bolj kot skladateljeve predhodne opere prežeto z raznolikostjo orkestrske barvitosti, harmonije in polifonije, pri čemer o svobodnejši obravnavi harmonije priča že uvodni akord glasbene drame.
Po besedah dramaturga Kuhna gre za maestralno delo skladatelja, ki je spremenil zgodovino glasbe. V sami zgodbi se sicer ne dogaja veliko, saj je v ospredju spiritualno potovanje, ki je izraženo v glasbi, in bistvena niso stvarna dejanja, ampak stanje človeka. Poudarek je tako na stanju lika in občutkih, ki jih bo uprizoritev pustila v gledalcu.
Gre za poslednje delo ameriškega režiserja in dramatika eksperimentalnega gledališča Roberta Wilsona (1941-2025), ki je bil, kot je na današnji novinarski konferenci povedala sorežiserka uprizoritve Nicola Panzer, abstraktni umetnik, v svojem delu osredotočen na iskanje bistva. Uprizoritve so se kot ponavadi lotili v več korakih, najprej so na delavnici razvili koncept, nato pa začeli z uprizoritvijo, scenografijo in razvojem likov. Ker je bil Wilson vizualni umetnik, je scenarij pogosto ustvarjal z risbami.
Kot so še zapisali pri operni hiši, se je Wilson v skoraj šestdesetletni karieri prvič lotil režije te Wagnerjeve mojstrovine. Wagner je v 19. stoletju korenito preoblikoval glasbeni svet, Wilson pa je v 20. stoletju pustil močan pečat v gledališču. Tako kot za vse druge produkcije, je Wilson tudi za Tristana in Izoldo želel, da se moč zgodbe, povedane z glasbo, razgrne sama po sebi - s pomočjo abstraktne forme, ki zavrača vsakršni psihološki realizem.
Občutki pred premiero so nekoliko nenavadni, je še povedal direktor Wilsonove fundacije Christof Belka. Kljub smrti režiserja julija lani pa so s produkcijo lahko nadaljevali zaradi njegovega natančnega lotevanja se posameznih delov produkcije, kot plast za plastjo, obenem pa je njegova stalna ustvarjalna ekipa delo nadaljevala v Wilsonovi viziji.
V vlogi Tristana nastopita Daniel Frank in Jonathan Stoughton, kot Izolda Magdalena Anna Hofmann in Edith Haller, kot Brangena Monika Bohinec in Dubravka Šeparović Mušović, kot Kralj Marke Peter Martinčič, v vlogi Kurnevala pa Jože Vidic in Grga Peroš. Wilson je poskrbel tudi za scenografijo in oblikovanje svetlobe, dirigent je Jacek Kaspszyk, soscenografka je Stephanie Engeln, kostumograf pa Jacques Reynaud.
V ljubljanski Operi je predstava nastala v koprodukciji z vodilnimi opernimi gledališči: z gledališčem La Monnaie v Bruslju, Kraljevim gledališčem v Madridu in Vroclavsko opero. Po premieri prihodnji četrtek sledijo ponovitve uprizoritve do 16. februarja.