Spominsko slovesnost je uvedla skladba Lastovka, ravnateljica SNG Drama Ljubljana Vesna Jurca Tadel pa je povedala, da gre zasluga za to pesem prav Součku, ki je leta 1972 v ljubljanski Drami režiral predstavo Naivne lastovke, v kateri je ob Duši Počkaj, Meti Vranič in Daretu Valiču tudi zaigral. Za besedilo pesmi, ki jo je interpretirala Elda Viler, je Souček prosil pesnika Milana Jesiha, za glasbo pa Jureta Robežnika, s katerim na bi po besedah Jurce tedaj skupaj hodila na tečaj angleščine.
Ravnateljica ljubljanske Drame je Součka opisala kot nepozabnega, iskrivega in ustvarjalnega umetnika, ob orisu Součkove dolge ustvarjalne poti in vlogah v matični hiši, pa je spomnila, da je zaradi svojega nemirnega in svobodnega duha, kljub zvestobi Drami, plodovito ustvarjal tudi po drugih gledališčih.
Souček je namreč imel, kot je dejal pred leti, tri svoja gledališča. Prvo je nosilo ime po telefonski številki blagajne Šentjakobskega gledališča, njegov drugi teater je bil Stranski vhod - današnja Mala drama. V času "krize Male drame" pa je ustanovili še Levi oder. "Ne le ustanovil, z lastnimi rokami sem ga postavil," je tedaj poudaril.
Aleš Valič je v govoru dejal, da je Souček gledališču vedno dejal teater in sogovorniku s tem pričaral vso njegovo magičnost. Součka, ki ga je najbolj navdahnil s svojimi originalnimi impulzi in zamislimi, se Valič spominja tudi kot zelo neposrednega, z zelo izostrenim mnenjem.
Kristijan Muck je dejal, da ga je prav Souček opozoril na globlje razsežnosti gledaliških vlog, kar je sam pri njem začutil pri Kreonu v Smoletovi Antigoni (Oder 57 v sezoni 1959/60). Tudi sicer je Souček zagovarjal stališče, da je vsak igralec edinstven in da je svoboden pri svojih iskanjih, kar ni bilo uveljavljeno mnenje v tedanjem gledališču in nasploh v družbi. Zaradi tega je bil po Muckovih besedah večkrat nerazumljen in osamljen.
Za igralca Andreja Murenca, ki se je predstavil kot eden od Součkovih "ta mladih", je bil pokojni igralec eden redkih ljudi, ki so resnično oplemenitili njegovo življenje. Povedal je nekaj anekdot iz skupnih srečanj ter igranja v predstavi Mini teatra Pipi in Melkiad, s katero sta po vsej Sloveniji odigrala okoli 200 ponovitev. Kot se je spominjal, ni verjel, da bo uspel na avdiciji, ko ga je Souček vprašal, če bo znal cviliti tako visoko kot Pipi. Na turnejah ga je Souček kot dedek zalagal z zgodbami ter z narezanim sadjem, ki ga je moral jesti, češ da je zdravo. Murenc je izrazil hvaležnost, da je bil eden Součkovih zadnjih soigralcev.
Matija Rozman je prebral pismo direktorja Mini teatra Roberta Waltla, ki je opozoril na Součkovo ljubezen do slovenskega jezika, ki jo je imel že kot otrok čeških priseljencev, ter na njegov testament. To je bil po Waltlowih besedah predstava Kurent, ki jo je odigral v Mini teatru, kjer je tudi sicer nazadnje ustvarjal.
Alen Jalen je spregovoril o Součkovem delu na radiu in televiziji. V 60 letih svojega ustvarjanja je na radiu imel 600 vlog, kar je eden najobsežnejših opusov posameznika, gotovo pa žanrsko najbolj raznolik, je poudaril Jelen. Obenem se je s svojim žametnim glasom in humornimi gravurami pojavil v več kot 100 risankah.
Polona Vetrih je Součka med tudi sicer posebnimi igralci označila za nadposebnega. Po njenem mnenju bi si v Angliji prislužil naziv Sir, v Sloveniji pa ji je žal, da je bil kot starejši igralec prekmalu umaknjen z odra, kar je po njenem mnenju edinstvena slovenska praksa.
Spominsko slovesnost, ki se je je med drugim udeležila tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar, so spremljali posnetki z različnimi odlomki iz Součkovih del. Prireditev so po minuti molka sklenili s posnetkom zadnjega Součkovega nastopa.