Lik Doriana Grayja, ki ga ob pogledu na svoj mladostni portret prešine misel: "Ko bi lahko ostal večno mlad jaz in bi se slika starala!", je univerzalen in zato še vedno aktualen. Individualizem, ki je v romanu obravnavan kot eksperiment, je v današnjem času postal norma ali vsaj nujna preživetvena strategija, je na današnji novinarski konferenci dejala dramaturginja Mojca Kranjc.
Za dramatizacijo Johna von Düffla, ki je v Nemčiji znan predvsem kot romanopisec, je pa tudi avtor številnih izvirnih iger in dramatizacij, so se po njenih besedah odločili, ker je zelo gledališka. Izbral je tiste trenutke v romanu, ki zagotavljajo nemoten potek zgodbe in predstavijo celoto, obenem pa je poiskal tudi dogodke, ki so najbolj dramatični.
Za nekatere je Slika Doriana Grayja najljubši roman iz srednješolskih let, a režiserka Valclova ga je prebrala kasneje. Zato je k režiji pristopila povsem neobremenjeno. "Kajti če bi bili obremenjeni s tem, da moramo zadostiti nekim pričakovanjem, ki so velika, ne bi mogli svobodno ustvarjati," je ocenila. Pri tem so se, kot je dodala, držali von Düfflove priredbe, ko pa so potrebovali dodaten navdih, so se zatekli k romanu.
Za poglavitno temo si je režiserka izbrala narcisizem. Doriana Grayja je dojela kot človeka, ki za vsako ceno poskuša izrabljati svoj videz, svojo moč, ki jo ima na ostale ljudi. Gray je v njeni interpretaciji nekdo, ki je suženjsko odvisen od okolice, od njenega priznanja, občudovanja in odobravanja ter se iz te ujetosti nikakor ne more in tudi noče rešiti.
Slavni roman je bil v slovenščini prvič objavljen leta 1965 v prevodu Rape Šuklje, ki je prevedla tudi dramatizacijo iz nemščine. Problem, na katerega je pri tem naletela, je bil, kako na slovenski oder prenesti salonski jezik, kajti slovenska salonska kultura se je dogajala v nemščini. Kot je povedala, je bilo treba ob postavitvi določene dele prevoda popraviti, saj nekatere fraze niso stekle.
Predstavo so sooblikovali scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov in avtor glasbe Saša Lušić. Doriana Grayja bo odigral Saša Tabaković, ostale vloge so si razdelili Uroš Fürst, Gregor Baković, Saša Pavček, Viktorija Bencik kot gostja v alternaciji s Sašo Mihelčič in Klemen Slakonja.
Edini Wildov roman je v svojem 120-letnem življenju, izšel je leta 1890, doživel več adaptacij za različne žanre, ne samo za gledališče, temveč tudi za balet, opero, film. Zadnji film je bil pred kratkim posnet s Colinom Firthom in Benom Barnesom.