Ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor je na četrtkovi novinarski konferenci dejal, da Karamova morda celo nekoliko voajerska drama govori o zelo povezani ameriški družini nižjega srednjega sloja, ki sede za mizo na zahvalni dan, ob tem pa na plano privrejo težave, s katerimi se danes ukvarjamo prav vsi. V tem "razplastenem, bogatem, sodobnem tekstu" se za mizo srečajo pripadniki treh generacij, vsak s svojo težavo, ki deluje največja in najpomembnejša; babica z demenco, starša s propadom srednjega razreda, mladi pa s prekariatom.
Skozi dinamičen tekst se po besedah dramaturginje Urše Adamič jasno pokaže, kaj se zgodi z vsakomur dobro poznano in prav nič šokantno družinsko kapsulo, ko vanjo prodre nek dogodek od zunaj, denimo bolezen. "Družina je osnovni segment naše osebnosti in vloge, ki jih igramo v družini, pogosto igramo tudi v zasebnem življenju. Vsak dogodek pa vpliva na to, da se vloge znotraj družine na novo opredelijo. Prav temu smo priča v tekstu in predstavi," je pojasnila.
Dramaturginja je opomnila še, da je prav družina "varno okolje, v katerem se učimo soočanja s konflikti". V družini je lahko nekaj izrečeno "zelo na nož", zelo iskreno, a njeni člani v naslednjem trenutku to pozabijo in gredo naprej, čeprav lahko v zraku ostane določena grenkoba.
Režiserka Nina Šorak je opomnila, da se dinamika teksta kaže tudi preko strukture, ki spominja na glasbeno partituro: "Stavki posegajo drug v drugega, včasih hkrati govori več igralcev, v oglatih oklepajih je avtor celo določil, kaj naj bi si igralci mislili ob tem, ko nekaj govorijo, saj so znotraj družinskih situacij včasih podteksti bolj pomembni kot tekst sam." Fascinantno se ji zdi, kako je avtor iz te matematične tehnične določenosti na koncu izpeljal "najbolj organsko, realistično, živo in meseno situacijo družinskega kosila".
Med drugim se besedilo dotika odgovornosti ene generacije do druge, pričakovanj, ki jih gojimo do drugega, ter nemoč pomagati drugemu, ob tem, da še sami sebi ne moremo. Igralka Tina Vrbnjak je spomnila na uvodno misel v besedilu, da je osnovno gonilo človeka nekaj strahov, med njimi strah pred revščino, boleznijo, samoto in smrtjo, ki se najbolj utelesijo v okolju bližnjih. Tudi temu so se posvetili.
Tekst je bil prvič uprizorjen na velikem broadwayskem odru, kar je kontrast v primerjavi z odrom Male drame. Ker je igra postavljena v kletno stanovanje v dveh nadstropjih, je to velik izziv predstavljalo scenografu Dorianu Šilcu Petku, ki pa je skupaj s sodelavci dognal inventivno, krožno odrsko postavitev, ki rešuje zagato. Opomnil je, da bodo gledalci prišli gledati Ljudi, kar pomeni, da se najbolj pretresljive stvari zgodijo, ko jih ne zaznamo, vidimo, in podobno je zasnoval tudi sceno.
Za po besedah Samoborja izvrsten prevod je poskrbela Tina Mahkota, ki pa se je v svoji dolgoletni karieri prevajanja dramskih besedil tokrat prvič spopadla z zvezdniškim tipom avtorja. Slovenski bralci pa se s prevodom ne bodo imeli priložnosti seznaniti, saj Karam njegove objave v gledališkem listu ni odobril. Glasbo podpisuje Mitja Vrhovnik Smrekar, predstavo pa sklepa song v slogu narodne pesmi, ki ga je napisala Ana Duša. V predstavi igrajo Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič in Gorazd Logar.