Ameriški dramatik Stephen Karam, se je slovenskemu občinstvu premierno predstavil z dramo Ljudje, ki jo je v slovenščino prevedla Tina Mahkota. Spremljamo tipično ameriško družino in njeno praznovanje zahvalnega dne. Na prvi pogled le eno izmed mnogih družinskih srečanj, ki se kmalu sprevrže v pretresljivo zgodbo o medgeneracijskih konfliktih, neuresničenih željah in težavah, s katerimi se soočajo na vsakodnevni ravni. Boj za dostojanstveno življenje nam je predstavljen z njihove osebne, nemalokrat tudi globoko intimne perspektive. Ker se drama osredotoči na povprečne predstavnike srednjega razreda, so pred nas postavljeni konflikti, s katerimi se pogosto srečujemo tudi sami, z nerodnimi situacijami, ki se vršijo ob družinski mizi, pa se sploh zlahka poistovetimo.
Zgodba se odvija v kletnem stanovanju newyorške kitajske četrti, kjer sta skupno pot začela Brigid Blake (Nina Ivanišin) in Richard Saad (Gorazd Logar). V svoje skromno prebivališče povabita Brigidino družino: Starša Erika (Bojan Emeršič) in Deirdre (Sliva Čušin), ki s seboj pripeljeta tudi babico, ki jo kličejo kar Momo (Milena Zupančič), pridruži pa se jim tudi Brigidina sestra Aimee (Tina Vrbnjak). Predstava je tekla izjemno gladko. Predvsem spretna režijska roka Nine Šorak je poskrbela, da je bila igralska zasedba med seboj dobro uigrana. Nihče izmed nastopajočih ni posebej izstopal, kar se je v tem konkretnem primeru izkazalo za ustrezno, saj se tem bolj kot podoba posameznih likov začne oblikovati podoba družine. To še zdaleč ne pomeni, da so bile igralske predstave prazne in ploščate, ne, vsak lik je izžareval svojo unikatno individualnost, ki se je v kontekstu z ostalimi nato zlila v eno celovito enoto – družino.
Scenska podoba predstave je bila minimalistična in učinkovita. Še najbolj je izstopal vrtljivi oder, ki je za utilitarne potrebe predstave deloval kot prehod med zgornjim in spodnjim delom stanovanja, v tematskem smislu pa so se z vrtenjem vzpostavljale različne perspektive, ki so gledalcem tako na dobeseden kot na metaforičen način ponudile različne zorne kote, s katerih so lahko dojemali dogajanje na odru.
Liki se skozi zgodbo soočajo s tragičnimi okoliščinami, ki so obravnavane presenetljivo komično. Vseeno pa je bila predstava izpeljana na izjemno okusen način in ni dopustila, da bi se iz nasprotja med tragičnim in komičnim spremenila v grotesko. Na splošno smo izpostavljeni zelo širokemu spektru različnih čustev, ki z lahkoto iz minute v minute variirajo, vsem vmesnim postajam med histeričnim smehom in obupanimi kriki. Te epizode bi zlahka izpadle banalno, a so ustvarjalci predstave našli subtilno ravnotežje med žalostjo in smehom.
Občinstvo je v komičnem aspektu predstave neizmerno uživalo, in čeprav imamo pred očmi ameriško družino, so se gledalci z njo brez težav poistovetili. Še največ navdušenja je med nastopajočimi, kljub omejeni vlogi dementne Momo, požela Milena Zupančič, ki je bila v središču pozornosti vsakič, ko je odprla usta (čeprav je zaradi demence večino izrečenega le ponavljala). Presenetljivo je, da ji je v liku, ki redko govori, le z odrsko prezenco uspelo poiskati tolikšno mero človečnosti.
Čeprav so problemi med člani družine izpostavljeni, končnega kompromisa, ki bi razrešil konflikte, ni na vidiku. Na samem vrhuncu dogajanja se drama zaključi, prihodnost vpletenih pa tako kot na začetku ostaja negotova.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.