Virginija Volk je ena najbolj globokih in ganljivih slikanic, kar sem jih prebral. Navdušilo me je pogumno pisanje o temah, o katerih se navadno z otroki ne pogovarjamo in ki jih kot odrasli težko sprejemamo. Čeprav Virginijina bolezen nima imena in je o Vanessini bolečini težko govoriti, pa nas to ne odvezuje, da o njiju ne bi govorili. Slikanica se me je močno dotaknila tudi zato, ker umetnosti in domišljiji razločno pripisuje zdravilno in tolažilno moč oziroma sposobnost, da vsaj omili pekočo bolečino čustvenih ran, ki jih vsakdo nosi v sebi. Gre za slavljenje domišljije, ki zna ustvariti »kraje« za iskanje odgovorov, ki jih je sicer tako težko najti.

Slikanica navdušuje tudi s sporočilom zgodbe, ki izpostavlja, kako pomembna sta dobro počutje in želja po življenju. Po zaslugi Vanesinega ljubečega prizadevanja pridemo iz zgodbe z velikim upanjem. In to je dobrodejno.

S postavitvijo te pripovedi na oder – ko jo prestavljam iz knjige, kjer tako posrečeno živi po zaslugi umerjenih besed in odličnih ilustracij, in ji skušam vdihniti novo življenje v gledališču – prevzemam veliko odgovornost. Zato se zanašam na svojo običajno govorico, jezik senčnega gledališča, v katerega zaupam.

Le kdo bi znal bolje od gledališča senc govoriti o tem, kar metaforično prežema to zgodbo: o temi in svetlobi, o črnini in barvi?

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)