Kot je povedala umetniška vodja Prešernovega gledališča Kranj Marinka Poštrak, so se ji besedila Simone Semenič vedno zdela poglobljena in samosvoja. Zato se je kranjsko gledališče dogovorilo, da jim po naročilu pripravi besedilo. Nastala je sodobna drama, ki je bila nominirana tudi za Grumovo nagrado, za režijo katere je gledališče angažiralo Mašo Pelko.
Kot je dejala Maša Pelko, jo je kupil že sam naslov. V drami se tako ukvarjajo z vsemi načini, kako ženska lahko gori. "Ženska gori na grmadi kot čarovnica, gori lahko tudi od želje in spolne sle, goreče se lahko bori za nekaj, zaradi vsega, kar se dogaja, pa tudi izgoreva in pregoreva," je navedla.
Premiera je bila načrtovana že marca letos, vendar so jo v gledališču zaradi epidemije zamaknili. Njeno ustvarjanje pa je zaznamovala tudi situacija na AGRFT z akcijo Nisi sama. "Tako smo se začeli ukvarjati z nekim individualnim problemom, ki pa je sistemski. Pri tem osrednja težava ni, da določenih stvari ne vemo, temveč da se o njih ne govori," je menila Maša Pelko.
Besedilo je zasnovano na osnovi petih monologov žensk, ki spregovorijo o različnih tipih nasilja, od zgodovinskega sistemskega nasilja mučenja čarovnic do tega, kaj pomeni nasilje znotraj lastne spolnosti in odnosa do materinstva ter aktualne problematike o stvareh, ki so obravnavane kot zlorabe, ampak so nam samoumevne in jih lahko spregledamo, je pojasnila Pelkova.
Dramaturginja Eva Kraševec je pojasnila, da drama govori o stoletjih družbenih vzorcev in zatiranja. Vanjo je vpletena zgodba Lepe Vide z motivom hrepenenja, obenem pa tudi zgodovina čarovništva, ki je druga plat te medalje. Predstavlja tudi manj otipljive trenutke intimne in sistemske represije nad žensko, ki jo travmatizirajo.
Predstava se začne s precej avtorskim delom, ki so ga igralke same ustvarile na vajah. Ob tem je režiserka pohvalila celoten angažma igralske ekipe, ki je ponudila svoj premislek teme. "Ne gre la ubranost in usklajenost igralskega ansambla ampak tudi za izjemno empatijo in intelektualno raven," je ocenila.
Igralci so predstavili svoja razmišljanja. Doroteja Nadrah je denimo poudarila, da lahko tudi ženske druga drugo osvobodimo in se podpremo. Vesna Slapar pa je izpostavila, da na srečo prihajajo mlajše generacije, ki se bodo postavile zase. V drami igrajo tudi Vesna Jevnikar, Darja Reichman in Gaja Filač.
"Igra govori z vso bolečino, ki je nadčasovna in ne le intimna temveč tudi družbena. Odpre pa tudi eno stezico, ki je pot k mogoče nekoliko boljšemu svetu," je dejala Kraševčeva. "Treba je najti način, kako se ne skriti v sram in gnus nad samim seboj, ki jo zloraba s pozicije moči prinese žrtvi, temveč najti izhod iz tega začaranega kroga," je navedla in izpostavila pomen pogovora. "Moramo se naučiti slišati in se odzvati," pa je dodala Maša Pelko.
Aljoša Ternovšek, ki je skupaj z Miho Rodmanom edini moški igralec v predstavi, je ob tem poudaril, da je ključno vprašanje, zakaj dvomimo v resničnost navedb žensk, ki se odločijo spregovoriti o nasilju: "Zakaj bi se ženska, ki je doživela hudo travmo, odločila in jo začela še enkrat podoživljati, če ne bi imela enormne potrebe z nekom tega deliti, ker sama ne more več tega nositi. In te ženske ne potrebujejo kakršnegakoli obsojanja ampak potrebujejo podporo, vključevaje organov pregona."