Ježka Bodička nekega dne na kosilo povabi lisica. Po obilni gostiji ga poskuša pregovoriti, naj pri njej prespi. Ker ježek ve, da bi ga lisica ponoči pojedla, se zahvali za njeno ljubeznivost in se vrne v svoj topli domek. Iz radovednosti, kaj se skriva v Ježkovem domu, se lisica odpravi za njim, na poti se ji pridružijo še Volk, Medved in Divja svinja. Ko prispejo do Ježkove hišice, so presenečeni nad njeno preprostostjo, zato se mu posmehujejo. Na koncu jo skupijo, ker nimajo varnega doma, kamor bi se skrili. Ježek pa še naprej živi v svoji hišici in svojem gozdu, so vsebino basni povzeli v koprskem gledališču.

Ježeva hišica še danes velja za eno najbolj prodajanih in največkrat ponatisnjenih del za otroke v nekdanji Jugoslaviji. Zaradi priljubljenosti med najmlajšimi bralci in njenega poduka, da moramo biti na svoj dom - ne glede na to, kakšen je in kako ga vidijo drugi - ponosni, je doživela številne priredbe za oder, tudi glasbene, njeni junaki pa so prav tako oživeli v animiranem filmu.

Po besedah Roka Matka ima predstava močno in jasno sporočilo: "Jež ima skromen dom, a je kljub temu zelo zadovoljen z njim. Srečen je s tem, kar ima. Tega nekatere druge živali ne razumejo in ježeva sreča v njih vzbuja najrazličnejša čustva: radovednost, zavist, presenečenje... Tako kot pri ljudeh."

Pri pripravi predstave so se poigrali s kamišibajem, pa je navedel režiser Jaka Ivanc. Matek kot pripovedovalec tako ob pripovedovanju menjuje slike, ki prikazujejo dogajanje v zgodbi. V mislih so imeli tudi morebitno zaostritev epidemioloških razmer in zaprtja gledališč, zato se lahko po njegovih besedah s predstavo odpravijo tudi na šole in tam igrajo za posamezne razrede oz. mehurčke.

Pri predstavi so sodelovali še Severin Šali kot prevajalec in Martin Vrtačnik kot lektor, avtor scenske poslikave je Vedran Mutavčić, kostumografinja pa Anja Ukovič. Oblikovalca svetlobe sta Jaka Ivanc in Siniša Milić, predstavo pa bosta na klavirju izmenjaje spremljala Davor Herceg in Robert Vatovec.