Kot je povedala Kravos, knjiga sledi gospodarskemu vzponu, ki pospeši tudi kulturno delovanje oziroma narodno zavest. "To sovpada s prvimi gledališkimi dogodki. Kar poznamo kot čitalniško dogajanje počasi preraste v samostojne gledališke skupine," je pojasnila.

Ena od skupin je delovala stalno, kar je botrovalo ustanovitvi Dramatičnega društva leta 1902, ki je od odprtja Narodnega doma leta 1905 v njem tudi stalno delovalo. Avtorica seveda ne pozabi na požig Narodnega doma leta 1920, ki pa ni ustavil gledališke dejavnosti.

"Tudi v tistih nemogočih časih je gledališče delovalo, dokler je bilo mogoče, pollegalno... To pomeni, da je bilo predhodno obdobje izjemno tehtno, izjemno dobro zastavljeno," je poudarila. V 30. letih je gledališče delovalo v popolni ilegali, po letu 1945 pa se je ponovno vzpostavilo.

Eden od poudarkov dela je, da je slovensko gledališče v Trstu vzpostavilo svoj diskurz, saj ponazarja prostor, v katerem deluje. "Trst je večjezično in večkulturno mesto in gledališče odraža prav to," je še poudarila.

Po besedah Kravos je gledališče v 50. letih doseglo ponoven vzpon, nekakšen vrhunec. Tako so ga dojemali tudi v slovenskem prostoru, kjer "so ga imeli za dodatno obogatitev celotnega gledališkega prostora".

V knjigi avtorica opomni tudi na dejstvo, kako je gledališče povezano s sosedi. Med drugim je delo Mirka Mahniča Veliki slovenski pasijon vplivalo tudi na nobelovca Daria Foja.

Kravos je še dodala, da je delo v italijanščini res namenjeno Italijanom in da bi morala v slovenščini "napisati vse na novo oziroma poudariti stvari, ki so pomembne za Slovence oziroma za nas".

Delo z izvirnim naslovom Un teatro per la citta - Breve storia del teatro sloveno di Trieste dal 1850 al 2000 so skupaj izdali Slovenski raziskovalni inštitut iz Trsta, Slovensko stalno gledališče iz Trsta in Slovenski gledališki inštitut. Izšlo je ob 110. obletnici začetka rednega delovanja Slovenskega gledališča v Trstu v lastni dvorani. Predstavili so ga že v Trstu, danes pa ga bodo še v Ljubljani.