Kako je le prišlo do tega nesrečnega dejstva, da je neko mlado dekle ubilo svojega komaj rojenega dojenčka? S tem vprašanjem si je skupaj z drugimi sotrpini razbijal glavo Gerhart Hauptmann, ko je leta 1903 sedel v poroti na sojenju Otte Hedwig in skušal dognati, ali naj to »brez krivde krivo« dekle kaznuje ali ne. Hauptmanna je vprašanje znerviralo do te mere, da je od maja do septembra sestavil dramo o detomorilki, ki ustreza vsem kriterijem klasične drame s popolnim dramskim trikotnikom po fazah setvenega koledarja in v kateri, se zdi, ni popolnoma nič prepuščeno naključju. Drama nosi naslov Rose Bernd, kakor da po glavni »junakinji«, a nas že Hauptmannova naturalistična logika napeljuje, da se niti ne vprašamo: Kako je lahko storila kaj takega? In ne iščemo osebne odgovornosti za detomor pri dekletu, temveč izvedemo kopernikanski obrat in vprašanje zastavimo drugače: Kakšne okoliščine so jo neizbežno pripeljale do tega dejanja?

Odgovor na to precej hitro najdemo pri klasični naturalistični doktrini oziroma pri Hyppolytu Tainu. Skriva se v treh osrednjih determinantah, ki vplivajo na razvoj, oblikovanje in delovanje značaja: dednosti, dobi in okolju. Znotraj tega tridelnega determinističnega pogleda nas zanima seveda, kaj predstavlja moment občega v drami, tisti ključni žgoči in aktualni element, zaradi katerega jo uprizarjamo danes – in to je okolje oziroma kontekst obče skupnosti. Imenujmo to kakorkoli že: ljudje oziroma člani neke skupnosti, zapleteni sistem medosebnih relacij, njihov socialni vpliv, morda tudi pritisk ali preprosto kar družba v malem: vas. Vas takrat in danes, naj bo današnja globalna ali preprosta lokalna, vas, v kateri zahrbtno vztraja nekaj neizkorenljivo univerzalnega. Preostali dve determinanti, v kateri je drama postavljena, Hauptmann izrabi predvsem za izostritev tragičnosti (osebne) situacije: dejstvo, da ne gre za neko navadno, temveč globoko verno punco iz dobre družine, ki je sama skrbela za svoje brate in sestre, vstajala navsezgodaj zjutraj in si niti kaple mleka ni privoščla, dela situacijo še toliko bolj tragično. Pred nami je svetal zgled moralne neoporečnosti tako rekoč, ki jo je na neki točki presenetilo nekaj neubranljivega, kar se lahko zgodi vsakomur: ljubezen. In v tem je vsa njena krivda. Kdo je torej kriv za smrt?

Vas

Kakšna je pravzaprav ta vas, o kateri se v Rose Bernd večinoma samo govori, kako kaj pravjo in pravjo tud … in ki z opravlivimi štorjami pravjo to in ono ter se jo z naraščajočim  strahom, in skoraj bogaboječnostjo, napoveduje kot glavnega junaka: Ludje bojo zdezdej pəršli iz cerkve, gospod Flamm [..] Ludje pərhajajo iz cerkve! Tik zatem pa: Streckmann, sam usmil se me … […] Če bo zvedu kdorkol u vasi …[…] Doma se bom obesla na tram, tko ko Schubertova Mari (10).

Naša vas ima preprosto, dvofazno strukturo. Levo polovico predstavlja veleposestnik in župan Flamm, ki odreja matične zadeve v tej vasi in si po nekakšnem čudnem ostanku fevdalnih pravil rad na tihem jemlje pravico prvih noči in tudi vseh ostalih, če je le mogoče; desno polovico zastopa ata Bernd, cerkveni dostojanstvenik, ki zagrizeno sledi svojim verskim načelom, asket in vdovec z otroki in neporočeno hčerjo Rose. Vmes je seveda vas, razpeta med delom pri Flammu in cerkvijo, v katero hodi večinoma na priložnostni nedeljski počitek. Ker se Rose na nesrečo znajde med tema dvema ognjema, je – poleg ostalih mamljivih karakteristik – kakopak, najpriročnejše orodje za obrekovanje.

Potem ko se vsa vas zbere pri izviru vode, tam, kjer se hočeš nočeš morajo srečati vse socialne kategorije in kjer se mora tudi plen soočiti s svojim plenilcem, je najprej na vrsti red in hierarhija: kdo ima pravico biti prvi na vrsti: najprej velka dekla, potem mala, najprej moški in potem ženske … Potem ko je struktura položena in neizpodbitno jasna, se mrhovinarsko spravijo na plen pred njimi, na dve verni izjemi: ata Bernda, največjega pobožnjakarja v vasi, in prišleka, božjastnika Augusta, ki še vedno nebogljeno čakata Rose, malico in poroko, ki je še zmeraj ni. Dekle in delavci bruhnejo v smeh. 

Vaščani pritisnejo na jedro govoric. Kljub opozorilom, da gre razgreta igra morda nekoliko predaleč: Ej, ludje, nehite čvekat! in Bog vəm odpusti grehe vsəm skupej!, se lahko napad vedno priročno skrije: Sej ni druzga kot hec. Kar ima povsem sprejemljivo razlago: Opravljanje (ogovarjanje) je izraz določenih antipatij v odnosu do drugih skupin. Šale in vici so taka oblika izražanja predsodkov na navidezno družbeno sprejemljiv način. (Ule 181) Se smejejo, se potem v odmevih vrača in vrača. Kar smejte se, butelni! Nasmejte se do amena! To, kar ni drugega kot hec, pripelje do vrhunca drame – pretepa med Augustom in Streckmannom, ki prevesi tehtnico usode na negativno stran, Augusta trajno pohabi in zapečati usodo Rose Bernd. Podoba vaščanov, ki se v sparini avgustovskega poletnega dne, dehidraciji in v spremljavi kar nekaj požirkov žganja kaže kot halucinogeni privid režečih se čeljusti in s kosami v naročju, pokosi vse pod sabo.

Čast, ženske in pravila družbene reprodukcije

Če skupnost oziroma strukturo družbe seciramo po Claude Lévi-Straussu, najprej trčimo ob tabu, ki je pravzaprav temeljni konstituens skupnosti in osnuje družbo okrog neke temeljne prepovedi, ki je prepoved incesta. Potem ko Claude Lévi-Strauss prek tega atomizira družbo na elementarni odnos avunkulata oziroma ujčevstva (dobri striček), pridemo pravzaprav do zanimive enačbe, ki ne ureja nič drugega kot preprosto ekonomijo izmenjave žensk v skupnosti, in to na način, ki je optimalen tako za družino kot za družbo in ji omogoča njeno nemoteno reprodukcijo in torej preživetje. Takšna preprosta logika ostaja v temelju skupnosti neizpremenjena in kot taka tudi poganja življenje vasi. 

Ta bazični način pa pojasni marsikaj v delovanju skupnosti. Ne bomo šli tako daleč v pavšalizacijo in dobesedno branje drame, v kateri Rose, ki je takorekoč nadomestna mati svojim bratom in sestram, g. Flammu in ge. Flamm pa na neki točki predstavlja nadomestnega otroka, pride nekako navzkriž z vsemi zakoni skupnosti, ko se speča s poročenim Flammom; bolj zanimivo je branje poteze ata Bernda. Tukaj gre za žensko čast kot božjo čast, pravi: Punca je tko vzgojena: u strahu božjem in delavna, tko da bo krščanski mož, kə jo bo vzev za ženo, lahko z no ustvaru krščanski dom! Tko j to! Tako jo bom dav iz rok!

Ata Bernd oziroma Hauptmann mora – ne samo zaradi svojega močnega verskega prepričanja, ki mu narekuje določena pravila obnašanja – braniti čast svoje hčerke že zavoljo vseh Emilij Galotti (Lessing), Marij Magdalen (Hebbel) in Luiz Miller (Schiller), skratka zaradi vseh punčkastih žensk (na neki način femme fragile) in vseh trupel (tudi njihovih), ki jih je zavoljo ohranitve njihove časti nakopičila nemška dramska tradicija meščanske drame in viharništva, na katero se je Hauptmann v svojem pisanju naslanjal. Če se vrnemo h Claude Lévi-Straussu in izmenjavi, na kateri neka skupnost temelji in pade: ata Bernd preprosto ne prenese, da ima doma pokvarljivo robo, ki bi jo bil predal krščanskemu možu: To terja moja žena, kə leži v grobu! Tud moja čast terja! Čast moje hiše in čast moje punce! In navsezadne tud tvoja čast. (64)

Neka druga tudi antropološka in manj strukturalistična študija pri razlagi notranje dinamike skupnosti  ugotavlja, da (spet), zaradi prepovedi incesta oziroma ohranitve optimalnejšega dednega materiala, majhna skupnost – recimo ji kar vas – načeloma teži k eksogamnim odnosom, torej odobrava poroko v drugi skupnosti oziroma z drugimi, prišleki od zunaj … (Recimo Rose z Augustom, ki je kar se le da tuj v vseh ozirih – sirota brez doma in brez staršev ter božjastnik). Vendar obenem obstajajo interna regulacijska pravila vaške skupnosti moških, ki hočejo žensko kljub temu na vsak način zadržati znotraj skupnosti, in to prepovedano »igro pod pasom« jim skupnost, kljub drugače odrejenim pravilom, tolerira, predvsem zavoljo ženske »dote«, ki jim jo na ta način uspe obdržati znotraj skupnosti. In Rose si je nagledalo že kar precej domačih snubcev, saj je najlepša punca deləč naokol, močna in sposobna in bo znala vozət gospodinstvo. Edina njena ne-sreča je ta, da je njena optimalna izbira, župan Flamm, že poročena.

Nazaj v vas

Vas je v našem primeru zaprt ekosistem (klasična forma zaprte drame v naturalizmu rada kaže izsek nekega sveta v vsej njegovi totaliteti), v katerem morajo vsi po-trpeti eden z drugim oziroma so obsojeni en na drugega, se vsi poznajo med sabo in vsi vedo vse o vsakomur. Vas je v naši igri prisotna pravzaprav ves čas, v vseh prizorih, najbolj pomenljivo je točno to, da je prisotna tudi takrat, ko je fizično odsotna, ko njene oči samo slutimo za pol priprtimi vrati. Najprej v nezadržnem, neizogibnem učinkovanju in proizvajanju zakulisnih govoric od vrat do vrat, šušljanju, ki ga je nemogoče zajeziti: Ludje pravjo […] Ludje tud pravjo […], še manj zatajiti: Več od mene vejo, ludje. Nikoli ne moreš biti prav zares gotov, ali je in v grmovju tiči kakšen Streckmann ali na vratih visi gospa Flamm ali celo gospod Flamm. Sistem ima torej paranoidno strukturo, v kateri deluje princip totalnega nadzora ali panoptikuma (če preskočim na nek drug primer: ni naključje, da so stene v Dogvillu nevidne), skratka nadzorni sistem deluje skoraj samodejno, ker nikoli ne veš, ali si pod nadzorom ali ne, zato naravno izberemo takšno obnašanje, kot da bi bili ves čas pod drobnogledom in imamo ves čas vklopljen obrambni sistem (zanj velja podobno kot za Pascalovo stavo z vero: previdnost ne more škoditi). Vse dokler se ne zgodi nekaj nepričakovanega in nenadzorovanega, dokler nekaj ne prebije našega horizonta pričakovanja: ljubezen pri Rose, nosečnost, Streckmannovo izsiljevanje, odložena poroka, Augustova nesreča, še enkrat odložena poroka, pa sojenje …

Paranoidna struktura temelji na neprestani negotovosti in strahu pred drugim ter nezaupanju do njega ter je tipična in idealna podlaga za razvoj in vzpostavljanje avtoritarnih sistemov, njeni osebki pa si hkrati prizadevajo, da bi se zatekli v varno lego. Rose Bernd se do neke mere bere kot detektivka, vse do točke, ko postanejo zadeve nerešljive oziroma tragedija neizbežna. Enačba bi se morda celo izšla, če se vmes ne bi vmešal Streckmann, ki živi med različnimi posestvi in predvsem mendra rožice ter »mlati prazno slamo« in če se Ata Bernd ne bi spravil ljudi spreobračati v angele in bi jih preprosto pustil ljudem, naj ostanejo ljudje. Liki po nekakšnih nepisanih pravilih skupnosti drug pred drugim skrbno skrivajo, kaj so zakrivili, kažejo svojo kar se da najlepšo plat, vsaj dokler se le da: Flamm skriva pred Flammovko, da je bil na sodišču in da je z Rose nekaj imel, Rose skriva pred Flammovo, da je otrok Flammov, in Flammovka skriva pred Flammom, da bi prav tega otroka rada posvojila. Tudi ko je »greh« že storjen, bo Rose Bernd storila vse, da ga izniči, dela vse, da greh prikrije in se zanj odkupi. Zdej mam cev živlenje pred sabo, zvesta bom, se pokorila, pošten delala, in bom odplačala in odslužila krivdo. (38) Po tistəm, kə jo je tist človk tko grdo žalu, si komej še upa iz hiše. (50) Za to obstaja sicer povsem solidna razlaga s področja socialne psihologije: Da bi se stigmatizirani ubranil pred napadi na svojo identiteto, lahko razvije več strategij. [Ena od teh je prikrivanje stigme.] Na vsak način poskuša drugim prikriti svojo stigmo. Prizadeva si delovati poudarjeno normalno, ali se izogiba stikom s tistimi ljudmi, ki bi utegnili postati pozorni na njegovo drugačnost. (Ule)

In čeprav se prav ključnega dogodka: torej uradnega zasliševanja na sodišču, kjer bi se kaj povedalo tudi neposredno, ne samo prek ovinka govoric in indicev, v igri ne prikazuje, je vsako dejanje napisano kot zasliševanje Rose Bernd: v prvem s Streckmannom: ali se res namerava že kar ustaliti v monogamni zvezi? Ali se bo še malo zabavala (z njim)? V drugem z go. Flamm: ali je noseča? V tretjem poizveduje vas, kaj sta imela s Streckmannom ali s kom že, v četrtem (sprenevedanje doseže višek): čigav je v bistvu otrok, in potem ko Rose na sodišču zanika vse, v petem: brez pravega zaslišanja sledi priznanje detomora. Nihče od njih ničesar ne sprašuje vsaj brez (nezavednega) profita, bodisi osebnega bodisi skupnega, ki se zgodi, ko v tretjem dejanju in prizoru vasi parazitiramo na kolektivnem kaznovanju objekta in se slinimo v obetu eskalacije, vsaj kakšnega ekscesa in dogodka.

Karnevalski ples

Nastop režečih se, smejočih čeljusti, ki se iz gledališča na prostem spremeni v javni linč nastopa kot neke vrste mrtvaški ples. Vmes vsebuje celo elemente karnevala, ki v začasnem kaosu vedno terja svoj kos mesa in preobrača družbeno hierarhijo. Procesi javnega izključevanja se namreč vedno dogajajo nad stigmatiziranimi in ranljivimi kot maščevanje in kompenzacija, ker tega ne morejo neposredno opraviti z vodilnimi strukturami (do njega pa ima v času neuradnih oziroma prostih uric dostop samo Rose). Delavci se na sredini drame spravijo prav na tiste, ki izstopajo in so po rangu nekoliko višje v socialni lestvici; spravijo se na tistega, ki dvakrat, trikrat več zasluž, pa sam mal təm zravən mašine stoji (33), ki se je predtem spravil na tistega: No, ja … mi gre na smeh! Nəč druzga ni! Samo – kako se tvoj ata visok nos! […] No, ja! Najprej pomet pred svojim pragom! (11)

V tem skoraj obrednem procesu javnega zasmeha, ki se vrača v odmevih: Sej ni druzga kot hec … V tem karnevalu igrajo rablje vaščani, pridigar spodobnosti pa je tisti, ki se je od celotne tragedije dekleta najbolj okoristil, Streckmann, ki »iz čistega trpljenja«, najraje pa ob moraliziranju in izsiljevanju celo priložnostno kaj citira iz Biblije: Toliko daje Bog ljubljencu v spanju. Pogojno imamo tako opraviti z religiozno množico – sicer točneje rečeno »nezrelo religiozno množico«, kakor se imenuje pragmatično usmerjena skupnost, ki religijo izkorišča primarno za osebne koristi, ne za dvig na raven nadosebnega, kolektivnega dobrega; pa vendarle množico, v kateri zunanjo formo in priročen kalup odnosov, medosebnih relacij ter spodobnih ravnanj, urejajo pravila krščanske morale. Od kod povod za to zlobo je Freud razlagal na njemu lasten način: Tisto, kar pride pri domnevnem razkroju religiozne množice na dan, ni tesnoba, ker zanjo manjka povod, pač pa so brezobzirni in sovražni impulzi proti drugim osebam, ki se dotlej zaradi povezujoče Kristusove ljubezni niso mogli izraziti. […] V bistvu je vendar vsaka religija religija ljubezni za tiste, ki jih obsega, in vsem sta blizu okrutnost in nestrpnost do ljudi, ki ji ne pripadajo. (Freud, 278)

V drami ves čas slišimo odmevati smeh javnega linča, skozi katerega se v smeh prebije vse tisto zamolčano in neizgovorjeno, tisto, kar pravzaprav tvori kolektivno nezavedno in diktira, kdo je del skupnosti. Kdo smeje smeh olajšanja in privoščljivi smeh, ki ne jenja ter daje samo slutiti, kaj bi Rose šele čakalo, če bi otroka obdržala: Ni smev živet! Nisəm ga hotla!! Ni smev prestajat istga trplenja kot jəz! Morov je ostat təm, kamər spada! (71) Zdej se je pač nekej zgrnil nad nəs – kokər sem mogla, səm se borila prot temu … […] Nəč ni pomagal, čedalje hujš je blo! Potem səm se ujela v zanko, pa u še eno pa u še eno, brez konca, da sploh nisəm več pəršla k seb. (69) Ampak: Človk kər
naprej gara, vəs čəs kej rešuje … potem ti pa polomjo vse kosti. (57) In za konec: Kaj pa bi Rose Bernd navsezadnje sploh lahko spremenila? Hedwig Otte je bila pomiloščena. Vloga Gerharta Hauptmanna pa s tem opravljena.
Za nas je napisal dramo o vasi.

Literatura:

• Foucault, Michele (2004). Nadzorovanje in kaznovanje: Nastanek zapora. Ljubljana:Krtina.
• Freud, Sigmund (2007). Spisi o družbi in religiji. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo (Analecta).
• Furst, L. R., Skrine, P. N. (1971). Naturalism. London: Methuen.
• Garten, Hugh Frederick (1964). Modern German Drama. London: Methuen.
• Hauptmann, Gerhart (1929). The dramatic works of Gerhart Hauptmann. New York: The Viking Press.
• Hauptmann, Gerhart (1984). Iz novel in dram. Ljubljana: Cankarjeva založba (zbirka Nobelovci).
• Levi-Strauss, Claude (2002). »Sorodstvena pravila«. V: Časopis za kritiko znanosti, letn. 30. št. 209/10.
• Osborne, John (1971). Gerhart Hauptmann and the Naturalist Drama. Manchester University Press.
• Ule, Mirjana (2004). Socialna psihologija. Ljubljana: FDV.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/5,9 Mb)