V značilno izčiščenem minimalističnem slogu, v katerem ne izvemo, ne kdo so osebe, ki jih spremljamo, ne kje se nahajajo, ne pred čim bežijo, Lygre (1968) v drami Izginem mapira pokrajino sočutja. Kako se izoblikuje ta občutek? Kaj točno pomeni? Ali je sploh mogoč? To so temeljna vprašanja, s katerimi se soočajo njegove figure na poti v začaranem krogu venomer ponavljajočih se vaj v smrti, ki jih vodi enigmatična Jaz. "Lygre ne želi biti patetičen, njegovo besedilo je ostro in hladno, bridko v premišljanju odnosov med posamezniki," piše v najavi predstave.

Deluje namreč skorajda brezčuten, ko portretira podobe katastrof, ki smo jih danes verjetno še mnogo bolj vajeni, do njih še mnogo bolj indiferentni. Če podobe trupel na naših telefonih, bodisi še tako številčne, ne pomenijo več ničesar, kaj to pomeni za našo prihodnost, so med drugim še vprašanja, ki jih razpira besedilo.

Z besedilom se je v svojem magistrskem delu spopadel režiser Jaka Smerkolj Simoneti, predstava pa je nastala v koprodukciji Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani in Gleja. Pri njenem nastanku so kot mentorji sodelovali Tomislav Janežič, Janez Janša in Nina Žavbi.

V predstavi Izginem igrajo Tamara Avguštin, Anuša Kodelja, Bernarda Oman, Živa Selan in Lovro Zafred. Scenografijo podpisuje Urša Vidic, kostumografijo Timotej Rosc, avtorica glasbe je Ema Kobal, za oblikovanje svetlobe pa je poskrbela Mojca Sarjaš.