Dogajanje je postavljeno v manjši britanski lokal, nekakšen prostor neuresničenih želja in neizpolnjenih življenj, v katerem se zvrstijo liki iz delavskega okolja. Jedro lokala sta njegova lastnika, nenehno prepirajoča se zakonca, ki kljub napetemu odnosu uspešno vodita lokal, strežeta gostom in potrpežljivo poslušata njihove zgodbe.

Prav vse pripovedi se vrtijo okrog odnosov med moškim in žensko, tako kot njuna; zgodba o očitanju in odpuščanju po tragičnem dogodku, v katerem sta pred sedmimi leti izgubila svojega edinega otroka, piše na spletni strani Gledališča Koper.

Igra Dva je postavljena v čas ekonomske krize, ko se industrijske četrti pospešeno praznijo, kakor so prazna oziroma pomanjkljiva tudi življenja likov v drami. Ker smo zdaj pri nas v podobno kriznem času, se zdi odločitev za uprizoritev smiselna, sta se na nedavni novinarski konferenci strinjala direktorica Gledališča Koper Katja Pegan in režiser.

Razlika s takratnim časom pa je, da so bili ljudje pripravljeni živeti v parih in to je dobro razvidno tudi v odrski dinamiki: tudi kadar so sami, se pravzaprav zavedajo tega, da so del para in preko tega vzpostavljajo svojo identiteto. Danes pa je ravno obratno, posamezniki se težje povezujemo v pare, so zapisali v gledališču.

Kar pri Cartwrightovem besedilu, doslej edinem uprizorjenem na slovenskih odrih, najbolj pritegne, je njegova gledališkost. Ideja, da izseke iz življenja 14 oseb uprizorita le dva igralca, postavljena v prostor, ki je prenapolnjen z njima samima - natakata si pijačo ter si postavljata vprašanja, na katera odgovarjata v naslednjem prizoru oziroma v naslednji vlogi. Za gledalce je takšna igra zagotovo privlačna, saj osupne s svojimi bliskovitimi notranjimi in zunanjimi preobrazbami dveh igralcev ter gledalce usmerja k bistvu gledališke uprizoritve - igralcu.

V predstavi nastopata Mojca Fatur in Vojko Belšak. Cartwrightovo igro je prevedel Srečko Fišer, dramaturg je Blaž Rejec, scenograf Nac Žuber. Kostumograf je Leo Kulaš, pod glasbo pa se podpisuje Mirko Vuksanović.

Igra Dva je tretje dramsko besedilo britanskega igralca Jima Cartwrighta (1958), ki je gledališko slavo dosegel šele kot dramatik. Leta 1990 je bila nagrajena z nagrado dnevnika Manchester Evening News za najboljše dramsko besedilo leta.