Leta 1946 rojena Eka Vogelnik je diplomirana arhitektka in slikarka. Od leta 1975 deluje kot ilustratorka, od leta 1983 tudi kot scenografka in kostumografka ter od leta 1991 kot režiserka otroških lutkovnih predstav in televizijskih oddaj.
Pred 35 leti je v gledališki prostor vstopila z nadrealističnimi maskami v predstavi Jaz nisem jaz (Slovensko mladinsko gledališče, 1983). V času gospodarske krize, ko je bilo težko priti do običajnih lepil in barv, jih je oblikovala iz papirmašeja, zmečkanega časopisnega papirja in balonov, za lepilo pa je uporabila moko in vodo. Razgibane oblike mask je poudarila z močnimi barvnimi kontrasti. Razstavljene maske so še danes kot nove in so popeljale Eko Vogelnik na pot spoznavanja žlahtne orientalske tehnike papirmašeja.
Logično nadaljevanje je bil vstop v lutkovno umetnost. Lotila se je marionet, ker so najzahtevnejša vrsta tradicionalnih lutk. So najpopolnejše lutke in pri otrocih najbolj priljubljene. Pri nas jih je razvil Jože Pengov in njegovi predstavi Žogica Marogica in Zvezdica Zaspanka še danes polnita lutkovno gledališče. Železnemu repertoarju se je pridružila Sapramiška in pred dvanajstimi leti še predstava Kdo je napravil Vidku srajčico Eke Vogelnik.
Eka Vogelnik je danes verjetno največja strokovnjakinja za marionete pri nas, ki pa jih v predstavah dopolnjuje še z namiznimi, javajkami in bunraku lutkami. Na razstavi so predstavljene nekatere marionete iz njenih uspešnih predstav, nekatere marionete, iz predstav, ki se še igrajo, pa je za razstavo ponovila v tehniki ročnih lutk. Obvladanje portretiranja je Eki Vogelnik omogočilo izdelavo portretnih marionet naših kulturnikov, ki jih je umestila v stojala z maskami.
Obisk na snemanju Sezamove ulice v ZDA (1992) ji je tudi odprl možnosti uporabe mimičnih televizijskih lutk. Na TVS se je lotila dveh lutkovnih serij za otroke: Pozabljene knjige naših babic in Bisergore (1999-2007). V njih je nadgradila tehnologijo Hansonovih lutk z mehanizmom, ki omogoča premikanje ust in oči z eno roko. Na razstavi sta predstavljeni dve lutki iz televizijskih serij in lutka Povodnega moža, ki ima vgrajen isti mehanizem.
Postavitev dopolnjuje serija desetih gledaliških plakatov, večina je v tehniki sitotiska, ki jih je Eka Vogelnik naredila za predstave po slovenskih gledališčih med letoma 1985 in 1999.
Na ogled pa so tudi scenski elementi z lutkami iz televizijskih serij Bisergora in Pozabljene knjige naših babic, scenska postavitev z lutkami za predstave Kinetikon KUD O miški z zašitim trebuščkom, O deklici, ki je prehitro rasla, Dušica majcena in lutke Povodnega moža in Makalonca.
Razstava bo v Kresiji na ogled do 2. avgusta. Letos je že bila na ogled v Lutkovnem gledališču Maribor, v prihodnjih letih pa bo gostovala še v Sežani, Ajdovščini, na Ptuju in v Domžalah, so sporočili iz Galerije Mol.