V Drami predstava Ljubezen in država: O odnosu med gledališčem in oblastjo

Ljubezen in država je bila že diplomska predstava Živadinova na AGRFT, je dejal Stojsavljević na včerajšnji novinarski konferenci. Poleg iger Marlow in Prepovedano gledališče sestavlja njegovo dramsko trilogijo, posvečeno elizabetinskemu gledališču. Kot je še dejal, je pri pisanju upošteval dejstva in zgodovinske dokumente s konca 16. in začetka 17. stoletja v Angliji.

Takrat je London mesto gledališča, kraljevina Anglija pa velika čakalnica, ker se še ne ve, kdo bo prestolonaslednik po smrti ostarele in oboževane kraljice Elizabete I. Puritanci so pri gledališki skupini Dicka Burbadgea naročili dramo, ki naj bi pokazala preprostemu ljudstvu, kako sprevržena sta oblast in dvor, še prav posebej kraljica. V vlogi Burbadgea igra Matjaž Tribušon, ki je nastopil že v praizvedbi predstave leta 1986 na festivalu Splitsko poletje.

Pesnik Will Shakespeare, ki ga v predstavi igra Lotos Vincenc Šparovec, ima pripravljen dramski tekst z naslovom Rihard III., primeren za namen puritancev. Tako kot v vsakem gledališču pa je tudi v Burbadgeevem agent, ki obvešča državo o skritih namenih skupine. Elizabeta dopusti, da se premiera odigra, po predstavi pa njen državni stroj neusmiljeno posreduje in zatre nevarne ideje, so predstavo opisali v Drami.

V ozadju predstave, ki jo je korežirala Anja Bajda, lahko prepoznamo razmislek o kolektivnosti in individualnosti v obdobju prve polovice 80. let po smrti maršala Tita, ko so se zarisovali novi vzorci oblasti in tiranije, je dejal Stojsavljević. Hkrati pa ga je zanimala mladost genija in enega najbolj mistificiranih umetnikov vseh časov, Williama Shakespeara, ki je bil na nek način v službi oblasti, saj je zanjo pisal tekste.

V predstavi igrajo še Klemen Slakonja, Igor Samobor, Tom Ban, Janez Škof, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Barbara Cerar, Veronika Drolc, Bojan Emeršič, Andrej Fon ter glasbenika Alya in Dario Seraval. Slednji je za predstavo v sodelovanju z Dragano Jovanović napisal tudi glasbo. Seraval je na včerajšnji novinarski konferenci spregovoril o psihoanalitičnem pogledu na odnos med ljubeznijo in državo.

Dramaturginja Darja Dominkuš je dejala, da je bil užitek gibati se v rekonstrukciji renesančnega sveta, v katerega se umešča elizabetinsko gledališče. Po njenih besedah imajo sanje renesančnega sveta, zazrte tako v antiko kot v prihodnost, svoje meje. Osrednji lik Willa je "odprta figura", v katerega gledalec polaga svoja pričakovanja, je človek, ki ga je groza svojih spoznanj.

Igro so prevedli Dražen Dragojević, Tatjana Stanič in Živadinov. Staničeva je dejala, da je igra razplastena s poetičnim hrvaškim jezikom iz 80. let, ki se je morebiti med vsemi jeziki držav nekdanje Jugoslavije do sedaj najbolj spremenil. Poleg tega pa igra po njenih besedah s postmodernističnim postopkom samorefleksije in samoironije predstavlja tudi metaforo o zamolčanih stvareh iz nekdanje skupne republike.

Scenografa predstave in avtorja digitalnih konstrukcij sta Miha Turšič in Dunja Zupančič, slednja pa je poskrbela tudi za kostumografijo. Oblikovalec luči je Milan Podlogar, kot koreografa pa sta pri ustvarjanju predstave sodelovala Marko Mlačnik in Mateja Rebolj.