Predstava, ki jo je na oder postavila ustvarjalna ekipa Društva za razvoj gledališča v izobraževanju, gledalca popelje skozi praktične prikaze radioaktivnosti ter zgodovinskega razvoja njenega odkrivanja. Hkrati nudi estetsko nadgradnjo znanstvenih dejstev in omogoča gledalcem celovito čutno izkušnjo.

Da danes razumemo radioaktivnost, je najbolj zaslužna prav Marie Curie. Željna znanja je prišla iz Varšave v Pariz ter tam zagrizeno študirala in raziskovala. V tistem času so mnogi menili, da ženske ne zmorejo vrhunskega znanstvenega dela. Sploh pa ne tujke.

Leta 1903 so Pierre Curie, Marie Curie in Henri Becquerel prejeli Nobelovo nagrado za fiziko za raziskave na področju radioaktivnosti. To je bila prva Nobelova nagrada, ki jo je prejela ženska. Denar, ki je prišel z nagrado, pa je omogočil, da sta zakonca Curie lahko prvič najela pomočnika v laboratoriju - še vedno pa nista imela primernega laboratorija. Znano je, da je Marie ob tem, ko je kristalizirala radij, v drugem loncu kuhala zelje za kosilo.

Francoski mediji so grdo pisali o njej - da je tujka in ateistka, obtoževali so jo vsega mogočega. A ko je prejela drugo Nobelovo nagrado, tokrat za kemijo - za odkritje polonija in radija, so jo slavili kot francosko junakinjo. Kot svojo.

A Marie ni vedela o radioaktivnosti vsega, kar vemo danes. Radioaktivne vzorce je prenašala v žepu halje in jih hranila v predalu svoje pisalne mize. Opisovala je, da se v temi ljubko svetijo. Leta 1934 je umrla za posledicami velikih količin sevanja.

Avtorsko ekipo ob Durelu sestavljata še Tomaž Lapajne Dekleva in David Dolamič, ki v predstavi tudi nastopata. Kostumografinja predstave je Jana Čoh, grafično oblikovanje podpisuje Rahela Klopčič.

Predstavo, ki je namenjena otrokom druge triade osnovne šole, spremlja zabavna in poučna delovna knjižica za boljše razumevanje naravoslovnih dejstev, ki se jih dotika predstava.