Ozadje nastanka uprizoritve

Zopet ali še zmeraj živimo v času, ki prinaša neomejeno količino izzivov in težav, času, ki ruši skorajda čisto vse navade in načine funkcioniranja naše družbe ter nas samih. Zato je tekst V agoniji odlična dramska predloga, saj s svojo časovno distanco predstavlja paralelizem tukaj in zdaj. Nikakor ne smemo pozabiti, da je Miroslav Krleža eden največjih hrvaških dramatikov, kar zasije predvsem v jeziku, situacijah in večnih temah. Sto let kasneje od tega Krležinega pisanja smo se znašli v podobnem precepu umeščanja v kontekst znotraj okoliščin, ki jih pred nekaj leti nihče niti predvideti ne bi mogel.

Družbene strukture se spreminjajo in prilagajajo, podobno kot so se pred stotimi leti, le razlogi za to so malo drugačni. Sama izhodiščna eksistencialistična vprašanja pa ostajajo. Ko se vprašanje eksistence zaleti v nepredvidene in katastrofalne okoliščine, težje mislimo na drugega. Vznikne egoizem in reševanje svojega življenja, pa čeprav se to reševanje zaključi tragično. Nekoč premožnim posameznikom v drami ostaja le še navidezna fasada preskrbljenosti in brezbrižnosti. Življenje, ki so ga poznali, spolzi, in ravno v trenutku, ko najbolj potrebujejo iskreno bližino drugega, ugotovijo, da je tudi ta le navidezna. Brez empatije in sočutja težko gradimo odnose.

In tu je stična točka z današnjim časom. Kaj se zgodi po dnevu, kakršnega živimo danes, ko vse že tako težke življenjske situacije in odnose, nadvlada tako močan kontekst, kakor je ta, ki ga živimo, ali pa tisti, ki so ga naši dramski protagonisti živeli pred natanko stotimi leti. Kaj se zgodi z ljudmi, ko se bodo jutri zbudili in ugotovili, da so bili do včeraj še vsi problemi nekako rešljivi, ko se bodo prvega jutra zavedali, da gre tukaj samo še za življenje in preživetje.

V času epidemije smo doživeli velik razkol znotraj družbe, politična slika se je zaostrila. Pričakovali bi, da je človek nekatere napake že prerasel, a očitno še ni čas za tako velik miselni preskok človeštva. In tako lahko podobno kot Krleža pričakujemo konec, drastično spremembo in obrat, oziroma ‘restart’.

Kratka vsebina

Krležina drama V agoniji je druga drama dramskega ciklusa o družini Glembajevih, ki se odvija nekaj let po prvi svetovni vojni. Zgodba v osnovi predstavlja ljubezenski trikotnik med baronom Lenbachom, njegovo ženo Lauro in mladim pravnikom plemenitim Križovcem. Njihovi odnosi so vpeti v svet prepojen s socialnimi, ekonomskimi, družbenimi in zgodovinskimi okoliščinami.

Nekoč premožnim posameznikom v drami ostaja le še navidezna fasada preskrbljenosti in brezbrižnosti. Življenje, ki so ga poznali, spolzi, in ravno v trenutku, ko najbolj potrebujejo iskreno bližino drugega, ugotovijo, da je tudi ta le navidezna.

Izjave sodelujočih

Nina Šorak, režiserka: "Eden izmed bolj inspirativnih faktorjev postavitve Krležine Agonije, je bila ideja, da se predstave ne bomo lotili klasično, v gledališkem prostoru, ampak bomo iskali specifičen prostor, ki bo orisal atmosfero izpred stotih let. Neprecenljivo je, da so nam v Vili Zlatici odstopili prostor, kjer lahko raziskujemo Krležo s popolnoma drugega zornega kota. Besede, ki se pri avtorju pletejo v neskončen niz poetičnega in ekspresivnega smo začeli postavljati v realističen kontekst. Kar naenkrat so besede zazvenele drugače."

Saša Tabaković, igralec: "Navdihujoče je sodelovati z avtorsko ekipo, ki ji ni odveč preizpraševati ustaljenih gledaliških premis klasičnih dramskih tekstov. Še posebej, kadar osnovna tema predstave obravnava večno sociološko vprašanje vojne med spoloma. Krleževa Agonija se tako ponovno kristalizira kot aktualna drama, ki s prostorskim zasukom na novo osmišlja poante feminizma, patriarhata, kot tudi kolesje spreminjajočih se družbenih ureditev."

Polona Juh, igralka: "Ključna inspiracija naše uprizoritve je zagotovo sam Miroslav Krleža s svojo mojstrsko pisavo izrazito intimne drame V agoniji, ki danes že sama po sebi išče inspiracijo v prostoru, kjer bi drama treh posameznikov in njihovih usod lahko zaživela najprepričljivejše. Poseben navdih mi predstavlja prav bližina publike, kateri je seveda namenjeno, da lahko doživi in občuti dramske osebe bližje in intimneje, saj lahko predstavo spremlja v prostorih hiše, kjer igralci in gledalci brišejo mejo klasičnega gledališča. Navzočnost gledalca iz takšne bližine zagotovo podpira krhkost in tenkočutnost medsebojnih odnosov kot tudi vso problematiko družbenih norm iz preteklosti. Če bi bil Miroslav Krleža danes med živečimi dramatiki, bi lahko nadaljeval svoj opus pisanja o večnih nerešljivih in še danes obstoječih problemih izpred sto let."

Boris Mihalj, igralec: "V svet rojeno živo bitje, sem v zgodnjem odraslem obdobju spoznal, da je človek, obravnavan kot predmet gospodarjenja, orodje in dobrina, primoran nenehno uravnovešati svoje potrebe in želje z odločitvami drugih. Zahteva po podreditvi lastnih izbir družbi, se je kazala svobodnejša v umetniških poklicih, ki posamezniku ponuja položaj relativno redke ekonomske dobrine in proizvaja tisto, kar je mogoče prepoznati kot presežno človeško. Želja po ustvarjanju in občutenju lepote, pa se je ponovno izkazala v zanko povezana zahteva proizvodnje, ki ji čuteč posameznik ni mar. Povabilo k sodelovanju izven institucije in v najboljši družbi, sem (zato) prepoznal kot izvrstno priložnost za lasten igralski razvoj in preizkus."

Andreja Rihter, direktorica Foruma slovanskih kultur: "Forum slovanskih kultur domuje v Vili Zlatici. Kot mednarodna ustanova povezujemo vrhunske ustvarjalce, v nekdanji Hribarjevi vili pa oživljamo kulturno dediščino. Ko se je pokazala priložnost, da v tem enkratnem okolju gostimo predstavo, ki združuje prav to dvoje, vrhunske ustvajalce in dragoceno dediščino, sem takoj rekla »da«. Nismo ponudili zgolj prostora, ampak skupaj snujemo tudi organizacijo in komunikacijo. Posebej sem vesela, da vizualno podobo podpisuje Tomato Košir, naklonjenost pa so izkazali tudi pri družbi TAM-TAM. Krleža še kako sodi v Forum slovanskih kultur, saj je eden največjih hrvaških piscev in dramatikov. Prepričana sem, da bo predstava v izvirnem okolju meščanske vile ponudila nove poglede na njegovo dramo, gledalcem pa bodo izkusili dediščino »v živo«."