Odlomek iz avtorjevega predgovora1
Neil LaBute: Življenje je trdo in o tem moram pisati
To je naslednje poglavje v življenjih naše četverice, in upam, da se boste prepoznali v njih (ali pa vsaj svoje prijatelje in sosede). Všeč so mi, vsi štirje, in poskusil sem jim dati priložnost, da bodo srečni in se bolje znašli in se premaknili naprej. Nekateri med njimi počno dobre stvari in eden ali dva imata celo občutek, da sta dobila novo priložnost, napisati nov konec svojih domnevno vnaprej začrtanih življenj. Rad imam Grega in njegove nerodne poskuse, da bi bil dober dečko. V življenju naredi skoraj toliko napak kot jaz in zato so mi všeč njegovi poskusi, da bi se pobral s tal, samo zato da v naslednjem trenutku spet zajebe. Steph je baba od hudiča, a ima vendar veliko srce, in rad imam strast, s katero živi svoje življenje, zmeraj obsojeno na polom. Pojma nisem imel, kam me bo tokrat odpeljal Kent, a me je vso pot presenečal – morda bi pa vendarle lahko uspel kot dedec –, in Carly je tiste vrste oseba, kakršen bi rad v večji meri bil tudi sam: pozorna in skrbna in razorožujoče poštena do sebe in drugih.
Ne vem, ali imam v sebi še kakšno zgodbo o teh štirih ljudeh; v ameriški zabavni industriji nas vlečejo filmske trilogije in franšize in samo želim si, da bi lahko še pisal te igre, če bom seveda imel kaj vrednega povedati. Nemara se bom lepega dne spet oglasil pri teh znancih, če pa ne, sem zadovoljen s tem, kje so pristali tokrat. Lepo jih je bilo spet videti in zahvaljujem se jim, da so me spomnili, da je življenje, naj bo še tako zagamano, neskončno boljše kot ona druga možnost.
Predvsem pa sem si med pisanjem Razlogov za srečo zapomnil naslednje: uživaj v potovanju in ne pozabi od časa do časa dvigniti pogleda – pokrajina je lepa in tvoji sopotniki so tako hudičevo zanimivi.
***
Odlomki iz razčlembe
Maja Borin: Usedel bi se in počel, kar počnejo srečni ljudje
Neila LaButa, ki je napisal več kot dvajset dram – pri nas so bile uprizorjene drame Oblika stvari, Razsutje/Igre poslednjih dni, Prasica debela – in številne filmske scenarije, mnogi gledališki kritiki ga označujejo kot kontroverznega, in s to oznako se sam, do neke mere, strinja. »Nekatera moja dela določene ljudi izzivajo, in tako je prav … Ni nujno, da se vedno vsi strinjamo o tem, kaj je in kaj ni 'dober okus', ali kaj je 'primerno' in kaj 'pravilno' … Delo dramatika je postavljanje vprašanj, ne odgovarjanje nanje. To težko odločitev iskanja odgovorov prepuščam gledalcem.«2
Značilno laButovski »Let's hurt somebody« najdemo v tej trpki komični drami o partnerskih in prijateljskih odnosih v dveh različicah – prizadevanju fizične in psihične bolečine. Kot da nas samo rane, bolečine in poškodbe – ta »očitna« nasprotja sreče – delajo žive in človeške.
»Na papir spravljam vse tisto, s čimer se nočem soočiti v življenju. Pisanje je moj varen vakuum, da vseh teh groznih stvari ne rečem nekomu v obraz. Na papirju vedno najdem besede, s katerimi zabrusim nazaj, v resničnem življenju pa jih le redko najdem v pravem trenutku. Ko pišem, imam občutek junaškosti, česar v življenju nimam. Kako je s cinizmom v mojih delih? Noben del mene si ne želi, da bi bil bolj krut, zato vse to spravljam na papir. Še vedno pa v meni ostaja nekaj grenkobe, ki mi občasno uhaja. Če se počutiš prevaranega, si vedno na preži, vedno pripravljen na obrambo. Verjetno sem tak zaradi svojega očeta.«3
Izpovedi, priznanja, nuja po govorjenju, (ne)spretno iskanje pravih besed, verbalni spodrsljaji, ki zakuhajo cele drame in ne nazadnje odsotnost besed, izogibanje dorečenosti, lomljenje stavkov, preskakovanja misli … Besedilo Razlogov za srečo je v enaki meri sestavljeno iz govorjenja kot iz premolkov, cezur, medbesednih vdihov ali izdihov, besednih »timeoutov«, ki jih pomensko tako jasno označuje raba treh pik.
Greg išče nekonfliktne besede, jih melje, obrača, z njimi žonglira, miri, pomirja in včasih govori stvari samo zato, kar jih drugi potrebujejo oz. jih hočejo slišati. Greg deli besedno hrano, kot bi lepil obliže na rane. Je boksarska vreča, v katero butajo verbalni in fizični udarci, on pa z nekim »gregovskim« mirom nastavlja zdaj desno, zdaj levo lice. Prvi napad, ki Grega in »medias res« zadene tako v Razlogih za lepoto kot v Razlogih za srečo, je čustveno nekontroliran in z vsemi mogočimi kletvicami začinjen izbruh njegove (bivše) punce Steph. Ko so LaButa vprašali, če sam toliko preklinja kot njegovi liki na odru, je duhovito pripomnil, da ima res »malce pokakana usta«.4
Steph je bojevnica, hitra, impulzivna, energična, vročekrvna … In v vsej svoji bojevniški opravi se kot Palada Atena spusti iz svojih dolgočasnih zakonskih dvorov. Nemudoma vse topove naperi v Grega: strelja, udarja, »ubija«. Zahteva odgovore, hoče besede, slišati »ljubim Carly« ali »ljubim te, Steph«. No, v resnici hoče slišati »ljubim tebe, ne nje«, pa čeprav gre pri tem za boj z najboljšo prijateljico, eno njenih »najboljših prijateljic v lajfu«. Pravijo, da je samo v vojni in ljubezni vse dovoljeno. In Steph gre na »vse ali nič« na »zdaj ali nikoli«. Srečo, ki se ji je pred leti sama odrekla, hoče nazaj.
Če se v prvem delu Razlogov Kent še lahko izmuzne, odjaha na valovih ali na luštni mladi Crystal, čeprav ga doma čaka lepa, ljubeča in noseča žena Carly, ga v drugem delu Razlogov lastni konj zabriše iz sedla visoko v zrak. Frajer, ki je še malo prej lahko občudujoče zrl v svojo popolno športno lupino, se bahal pred frendi in po pavje ponosno stopal ob svoji »kjutkani trofeji«, se nenadoma znajde v viharju, pravzaprav orkanu. Po neusmiljenem centrifugiranem vrtinčenju razlogov za srečo, kjer doživi popolno razorožitev (najboljši prijatelj spi z njegovo bivšo ženo, njegova punca ga v »petelinjem« pretepu mahne in nato zapusti, rekoč, da je »navaden zajebanec«), se na koncu kot majhen otrok zjoče v objemu edinega prijatelja.
Tudi Carly, četrto kolo, ki poganja Razloge, mora »štartat z nule«. Že drugič. Prvič jo je na cedilu nosečo pustil mož Kent, drugič se ji je »copy paste« zgodba zgodila z Gregom, čeprav se je zdelo, da se s tako drugačnim tipom to pač ne more ponoviti. Ampak enake zgodbe se lepijo na nas tako dolgo, dokler z njimi ne opravimo, z njimi ne »zdilamo«, kot pravi Greg. Kot da nas usoda, bog ali življenje na ta način prisilijo, da nehamo, da skočimo iz krožne vožnje in si rečemo: »Dovolj.« Carly ima dovolj. Dovolj dolgo je bila bergla za nedorasle tipe; za tipe, ki naredijo otroke, pa ne vedo, kaj bi z njimi počeli; ki nekaj bi, pa še sami ne vedo točno, kaj. Carly ve, kaj si želi. Potrebuje varnost, potrebuje, da jo nekdo potrebuje, da si jo nekdo želi. Da si želi ne samo njen obraz in telo, ampak da si jo želi zato, ker je taka, kot je.
Opombe:
1 Prevedel Zdravko Duša
2 Dostopno na https://biennaletheatrecommunity.wordpress.com/2014/08/10/interview-with-neil-labute.
3 Pat Jordan, Neil LaBute Has a Thing About Beauty, The New York Times Magazine, 25. marec 2009.
4 Ibid.
(Iz gledališkega lista uprizoritve)