Kot sama pravi, lahko s fotografijo podoživiš festivalsko dogajanje in ta paralelni zapis jo navdihuje. Rada potuje, spoznava nove kraje in kulture ter tako prinaša domov delce intime teh krajev in ljudi. Naloga umetnosti je izobražavalna, pravi, in zato so ji Mladi levi tako pri srcu, ker vedno znova z vsemi svojimi projekti problematizirajo različne politične, kulturne in družbene tematike in s tem skušajo nekaj spremeniti. Kot fotografinja je sicer individuum, ki pa v polni komunikaciji z ustvarjalci in gledalci lahko neopazno fotografira, ne ovira procesa in trga momente iz spontanega dogajanja. ''Jaz ne fotodokumentiram lastnega dela, ampak delo drugih ljudi.''
Prvi fotoaparat
Že kot otrok sem si želela fotoaparat in ga tudi dobila v dar. Spominjam se, da sem nekje v prvem ali drugem letniku srednje šole izrazila željo, da mi kupijo fotoapart z objektivom. To je bil moj prvi Canon, s katerim še danes z veseljem delam. Zaradi sprememb na polju novih tehnologij sem v svoji profesiji začela uporabljati digitalni fotoaparat. Fotografirati ples in gledališče s filmom je čisto drugače. Na primer nikoli ne narediš toliko fotografij. Problem je tema, gibanje itd. Zaradi tega sem se na začetku malo lovila.
Fotografija v gledališču
Fotografiraš lahko tisto, kar dobro poznaš. Na začetku nisem veliko vedela o sodobnem plesu in sem se odločila, da se udeležim workshopa. Po nekaj tednih valjanja po tleh in modricah mi je postalo bolj jasno. Pri vsaki stvari, ki je ne razumem dobro, se vanjo zaženem, da lahko tudi bolje fotografiram. Gledališka tematika mi je zelo blizu, ker sem tudi sama nastopala v gledališču in sem že takrat fotografirala našo skupino. Bila sem v impro ligi in uprizarjali smo tudi maturitetne eseje v Cankarjevem domu. Vsi moji kolegi so se takrat odločil, da bodo igralci, jaz pa sem se tej ideji odmikala, ker tega nisem videla kot svoj poklic.
Fotografiranje predstav in giba
Najbolj problematični so ravno fotogenični trenutki, ki so za izvedbo najtežji. Po navadi so to momenti v tišini ali trenutki popolne koncentracije performerja. Te trenutke poskušam začutiti in takrat ne fotografiram.
Specifično za Mlade leve je, da ni v naprej dogovorjenega photoshootinga. Gre za improvizacijo, predstav ne poznam. Lahko sicer preberem informacije o predstavi ali pogledam posnetke, vendar ponavadi nikoli ne gledam posnetkov. Raje puščam odprt prostor. Pozanimam se samo, če je predstava problematična, v smislu golote ali kakšnih verskih norm (npr. problem molitve).
S katerim očesom spremljaš Mlade leve?
Moj pogled je drugačen od pogleda gledalcev. V resnici ne morem govoriti, kakšne se mi zdijo predstave, ker jih v celoti ne vidim. Letos so bile predstave poglobljene, tako da lahko o njih kasneje razmišljaš. Družbeno so pogojene, govorijo o okolju, v katerem živimo. Zdi se mi super, da imajo Mladi levi rdečo nit festivala. Predstave so si na nek način podobne. Sama imam kot opazovalka celotnega festivala dober vpogled v dogajanje.
Odnos do ustvarjalcev
Fotografiranje festivala razumem na več ravneh; med drugim na socialno-družbeni ravni, kar mi je še posebej blizu. Vloga festivalskega fotografa se mi zdi drugačna in mora biti drugačna. Večinoma spoznam vse ustvarjalce, zanimajo me njihova dela, način ustvarjanja, od kod izvirajo, kakšno kulturo imajo. Na nek način je to zame popotovanje, med katerim opazujem občutke, ki jih uprizarjajo in v tem uživam. Poklic fotografa je na eni strani individualen poklic, a hkrati nenehno sodeluješ z mnogimi drugimi in se poskušaš prilagoditi ustvarjalcu tako, da najmanj oviraš njegov proces dela. Pomembno je, da se gostje dobro počutijo. V vlogi fotografinje imam pravico do kraje njihovih trenutkov, pri čemer je predpogoj vzpostavitev osebnega stika z njimi. Pogosto se zgodi, da odidejo s festivala še pred koncem in fotografije prejmejo šele po festivalu.
Si foto ''freak''?
Odvisno kam grem in s kom. Kadar potujem sama, je fotoaparat moj „partner“. Vendar takrat delam raje na star način, s filmom. Službeni fotoaparat ostane doma. Včasih kombiniram oba pristopa, vendar raje delam s filmom. Zadnja leta ostaja fotoaparat vse pogosteje doma, da v že obiskanih zemljah vzamem čas za prostor in ljudi. Prijateljica mi je rekla: ''Pusti že ta fotoaparat doma, ker vsakič, ko si bila brez njega, se nama je nekaj razburljivega zgodilo.'' V bistvu ima prav, ljudje te s fotoaparatom tretirajo drugače, postaneš turist, nekdo, ki jim krade intimne trenutke. Kadar potujem, me zanimajo ljudstva in njihov način življenja. Raje se postavljam v vlogo antropologinje kot fotografinje. Kadar se z njimi pogovarjam, nastanejo drugačne fotografije, ne „art fotografije“, ampak dokument njihovega načina življenja. Nekaj bolj osebnega, nekaj, kar se zgodi med njimi in menoj, tisto magično, tisto, kar ostane za vedno. Potovanja me bogatijo, fotografija pa je medij, ki lahko zapisuje vse, kar nas obdaja.
Festival in fotografije
Festival lahko podoživiš skozi fotografije, ki nastajajo v nekem paralelnem času in ta paralelni zapis je zame čudovit. Drugačen je od videa, ki zajame celotno atmosfero. Fotografija je manj informativna kot video, a hkrati ponuja možnost, da ujameš primeren trenutek, emocijo, pač skozi oči tistega, ki stoji za kamero.
Off program
Off program se mi zdi pomemben! Vrt mimo grede je kompleksen in tudi čudovit projekt, ki raste in odzvanja v glavah mestnega prebivalstva, urbanistov, arhitektov. Vrt mimo grede opozarja na mestno problematiko, npr. povečanje prometa... Prizadeva si na konkretni ravni poseči v okolico, da se parkirišča sprevržejo v neke nove oblike. Problem celotne družbe je, da so ljudje jezni, ker ne morejo do vhodnih vrat, ne jezi pa jih, ko posekajo najbolj čudovit hrast. Ta problematika, ki se pojavlja na letošnjih Mladih levih, mi je blizu, saj tudi sama črpam iz narave in se k njej vračam. Lanskoletni projekt ProstoRož09_ulica posamezniki pogrešajo in Vrt je reakcija na to. Res manjka površin, na katerih bi se ljudje družili. Upam, da nas bodo tisti, ki imajo moč, da kaj ukrenejo, uslišali
Bunker+Mladi levi+ti ?
Odlično sodelujem z Bunkerjem, ker si lahko vse iskreno povemo in to cenim. Predvsem pa menim, da Bunker vztraja, ima voljo, ne obupava nad svojo željo po spremembah. Vsaki Mladi levi imajo specifično rdečo nit, kar je absolutno pomembno. So odličen festival, ki se ne polni s predstavami samo zato, da so, ampak da imajo predstave sporočilnost. Na koncu se zelo lepo vidi ta nit. Težko je reči, ali so bili prejšnji boljši ali slabši. Odvisno od gledalca, tematike, ki ti je blizu. Tudi kadar ni tematika v skladu z našimi interesi, se mi zdi super, da ponujajo možnost, da se v nas zgodi kakšen premik. Teater ima primarno funkcijo, da poučuje in Mladi levi vsako leto poučujejo nekaj drugega. Letos sejemo seme v upanju, da zraste tisti čudovit magičen hrast.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov