"Obstaja mišljenje, ki postaja vse bolj resno - da je družba zaradi represivnih instrumentov kapitalizma postala otopela. Kot vedno se od umetnikov pričakuje, da bodo vstali in se borili proti tem mehanizmom. Participatorna umetnost na nek način obljublja veliko," je poudarila Bauerjeva.

Po njenih besedah se namreč precej več ukvarja z vprašanji demokracije, etike, ob tem pa postavlja tudi izziv obstoječim tradicionalnim praksam v institucijah. "Pravzaprav obstaja globoko ukoreninjena misel, da je participatorno delo dosti bolj politično kot tradicionalno delo profesionalnih avtorjev," je še pojasnila.

Po drugi strani obstaja mnenje, da takšno delo ni relevantno, ker je preveč amatersko in ne dosega standardov odličnosti. Poleg tega pa je treba priznati tudi, da so idejo in prakso participatornosti v več primerih ugrabile "kapitalistične institucije in posel", poudarja.

"Participatorna umetnost ni več avtomatično radikalna, kot je bila pred časom - to se lahko vidi tudi na primeru Facebooka in ostalih družbenih omrežij, kjer vsakdo sodeluje. Občutek imaš, da delaš v Facebookovi tovarni, da ustvarjaš komercialno vrednost te institucije," je orisala Bauerjeva.

Ob tem se po njenem mnenju participatornost zelo dobro ujame tudi z novimi pogledi na potrošništvo - "novi idealni potrošnik ne kupuje zgolj blaga ampak tudi izkušnje".

Zato je po njenem mnenju eno glavnih vprašanj, kako doseči, da bodo imeli participatorni projekti v umetnosti večji doseg in ne bodo le nekakšen način blaženja kapitalizma.

Španski umetnik Roger Bernat se je vprašal, ali morajo s postavljanjem ljudi na oder občinstvo res aktivirati, angažirati: "Ne verjamem. Morda je občinstvo še preveč aktivirano - vsi so aktivni, na kateremkoli področju že."

Bojan Djordjev iz beograjske teoretske in raziskovalne organizacije Teorija koja hoda pa je poudaril še, da "obstajajo nevarne povezave med participatorno umetnostjo in družbo participacije, ki pravzaprav pomeni smrt socialne države".

"Bi se morala umetnost boriti za popolno participatornost ali bi se morala boriti za popolno avtonomijo in reči, da se morajo politika in socialne zadeve dogajati drugje," se je še vprašal in dodal, da z naslavljanjem teh tem umetniki morda krotijo javnost, ji jemljejo ostrino.

Ob pogovoru so predstavili tudi projekt Create to Connect, s katerim si 13 evropskih kulturnih in raziskovalnih organizacij prizadeva oblikovati močne in dolgoročne povezave med umetniki, kulturniki, raziskovalci in občinstvom. Projekt bo potekal pet let, začel pa se je lani.

Direktorica zavoda Bunker, ki projekt vodi, z aktivnostmi pa se mu je pridružil letos, Nevenka Koprivšek je pojasnila, da projekt ni usmerjen toliko v iskanje novih občinstev, ampak v preusmerjanje njihove percepcije oziroma v iskanje načinov, kako jih pripraviti do večje angažiranosti.

Po mnenju organizatorjev projekta se mora kulturni sektor namreč odzivati na trenutno družbeno krizo, še posebno na vedno večjo apatijo državljanov, na vse manjšo participacijo v javnih zadevah in izginjajoč občutek skupnosti in pripadnosti.