Uspešni operni režiser je umrl v soboto v Berlinu za rakom na pljučih. Diagnosticirali so mu ga leta 2008, a je delal do zadnjega. Star je bil 49 let. Štejejo ga za enega najpomembnejših in nemara tudi najbolj provokativnih režiserjev nemškega jezikovnega območja.
Žalostno novico je potrdila njegova žena Aino. O operaciji je režiser natanko pisal v pretresljivem Dnevniku nekega rakastega obolenja (Tagebuch einer Krebserkrankung). Pogreb bo v tišini, prijatelji in kolegi pa se ga bodo spomnili na spominski prireditvi v teatru. Namesto cvetja družina pokojnika poziva k darovanju prispevkov za gradnjo operne vasi v Burkini Faso, režiserjevega nedokončanega projekta.
Christoph Maria Schlingensief se je rodil 24. oktobra leta 1960 v Oberhausnu. Schlingensief je izšel iz tim. underground filma in kot enfant terrible nemške kulturne scene prerasel v provokativnega teatrskega in opernega režiserja. Svojo bolezen je pripeljal celo na oder. Njegovi predstavi "Mea culpa" in "Eine Kirche der Angst vor dem Fremden in mir" v dunajskem Burgtheatru in na Porurskem trienalu v letih 2008 in 2009 sta naleteli na velik odmev, piše dpa.
Za 3. oktober je bila predvidena premiera opere v novi Schlingensiefovi postavitvi v berlinskem Schillertheatru kot začasnem zatočišču Daniela Barenboima in njegove Državne opere (Staatsoper). "Naš prijatelj Christoph Schlingensief je rešen strahotnih muk," sta Barenboim in njegov ravnatelj Jürgen Flimm sporočila v nedeljo.
Pretreseni, tudi drugi umetniki, politiki, prijatelji in sodelavci pripovedujejo o pogumnem režiserjevem boju z rakom do zadnjega trenutka. O njem govorijo kot o najpomembnejšem gledališčniku in umetniku, "kar jih je kdaj bilo", kot je denimo izjavila avstrijska Nobelova nagrajenka za književnost Elfriede Jelinek. Schlingensief je z njo sodeloval v Burgu.
Voditeljica bayreutskega Wagnerjevega festivala Katharina Wagner je pretresena. Schlingensief je nenazadnje v letih 2004-2007 v Bayreuthu spektakularno debutiral kot operni režiser Wagnerjevega Parsifala. Teatrski režiser in ravnatelj Dunajskih slavnostnih tednov Luc Bondy je pokojnika označil za "anarhista, ki je razmetaval življenje" in "veliko figuro nemške kulture", predsednik Berlinske akademije umetnosti Klaus Staeck pa kot umetnika "nezaslišane eksplozivnosti, umetniške in politične". Akademija je pridobila Schlingensiefov arhiv. Septembra je založba Kiepenheuer & Witsch hotela objaviti režiserjeve spomine, a so termin zdaj preložili.
Leta 2009 je bil Schlingensief član mednarodne žirije Berlinala. Maja letos je režiral opero Via Intolleranza II Luigija Nona v Bruslju. Schlingensief je nazadnje dvigoval prah, ko so ga napovedali za umetniškega vodjo nemškega paviljona na Bienalu v Benetkah 2011. V začetku julija se novinarske konference o načrtih za paviljon v Frankfurtu na Majni zaradi bolezni že ni zmogel udeležiti. Odpovedati je moral tudi produkcijo "S.M.A.S.H. - In Hilfe ersticken" za Porurski trienale.
Njegov poslednji sen pa je bila Afrika - lastno gledališče v Burkina Fasu. Za projekt je dobil podporo bivšega nemškega predsednika Horsta Köhlerja, Goethe-Instituta in drugih. Februarja letos so postavili temeljni kamen. Schlingensief je nazadnje raje govoril le še o "operni vasi" s šolo in gledališko dvorano, ki pa ne bo "privzdignjen Bayreuth".
Schlingensief je postal znan z zgodnjimi filmi "Das deutsche Kettensägenmassaker" (1990), "Terror 2000 - Intensivstation Deutschland" (1992) in TV-"Talkshow 2000", z gledališkimi predstavami, umetniškimi performansi in instalacijami "100 Jahre CDU", "Rocky Dutschke, 68", "Passion Impossible - 7 Tage Notruf für Deutschland" (v Hamburgu) in "Hamlet" (v Zürichu).
Schlingensief se je lani poleti poročil z dolgoletno umetniško sodelavko Aino Laberenz. Maja letos je v enem od intervjujev priznal, da ima nove metastaze. Z rakom "je vse padlo v vodo", je še dejal.