Rodil se je leta 1936 v Gonjačah v Goriških Brdih. Po drugi svetovni vojni se je z družino preselil v Maribor, kjer je leta 1953 prvič javno nastopil v Veliki kavarni. Pri 16 letih ga je tedanji direktor mariborske opere Ciril Cvetko povabil v operni zbor, z 18. leti je postal njegov redni član in že nastopal kot solist v manjših vlogah.
Leta 1957 je prišel v Ljubljano, kjer je študiral solopetje pri baritonistu Vekoslavu Janku in leta 1963 diplomiral na glasbenem oddelku ljubljanske Pedagoške fakultete. Med letoma 1964 in 1970 je bil član Komornega zbora RTV Slovenija. Leta 1971 je bil sprejet v zadnji letnik dunajske Visoke šole za glasbo in igralsko umetnost v razred tenorista Antona Dermote. Diplomiral je po enem letu, v drugem letu pa je obiskoval mojstrski razred. Študij na Dunaju je zaključil leta 1973 in bil prejemnik nagrade avstrijskega ministrstva za znanost in kulturo.
Leta 1969 je opravil avdicijo v ljubljanski Operi pri tedanjem direktorju in dirigentu Demetriju Žebretu in leta 1970 z vlogo grofa Almavive debutiral v Rossinijevem Seviljskem brivcu. Vse do leta 1973, ko je se je zaposlil kot član solističnega opernega ansambla v ljubljanski Operi, je veliko nastopal, priljubljen je bil kot interpret opernih arij, samospevov in italijanskih kancon. Član ljubljanskega ansambla je bil do leta 1981, pozneje pa spet med letoma 1983 in 1999, ko se je upokojil. Tudi po upokojitvi je še sodeloval z opero, je zapisala dramaturginja ljubljanske Opere Tatjana Ažman.
V ljubljanski Operi je bil med drugim Alfred v Traviati, vojvoda v Rigolettu, Edgard v Luciji Lamermoorski, Faust, Werther, de Grieux v Massenetovi Manon, Janko v Prodani nevesti, Nemorino v Ljubezenskem napoju, Harlekin v Glumačih, v operi Boris Godunov je poustvaril celo vse tri tenorske vloge: Dimitrija, Šujskega in Norčka. Velik del njegovega repertoarja so zasedale tudi Mozartove opere.
Bil je tudi pevec v številnih operah slovenskih skladateljev. Bil je Franjo v Gorenjskem slavčku, še danes se ga mnogi spominjajo po nastopu v filmski ekranizaciji Kozinovega Ekvinokcija ter po nastopih v operah Darijana Božiča Lizistrata, Ares-Eros in Telemah.
Tudi v tujini ni ostal neopažen. Po avdiciji bi lahko ostal v Dunajski državni operi, a se je želel vrniti domov. Prav tako se ni odločili niti za Stuttgart niti za Frankfurt. Zato pa je gostoval po vsej nekdanji Jugoslaviji, v Italiji, na Češkem, Slovaškem in v Nemčiji.
Med nagradami je Tatjana Ažman izpostavila zlato plaketo na 11. mednarodnem festivalu v Ljubljani za najboljšo tenorsko vlogo v Švarovi operi Prešeren (Slovo od mladosti), Betettovo nagrado Društva glasbenih umetnikov Slovenije in nagrado Društva slovenskih skladateljev. Leta 1997 je prejel naziv slovenski operni prvak. Bil je tudi ustanovitelj in prvi predsednik društva Opernih in koncertnih pevcev Slovenije.
Po besedah Tatjana Ažman si bodo Rejo pevski kolegi in sodelavci zapomnili "kot umetnika, odlikovanega z veliko življenjsko močjo, s prilagodljivostjo, ki ga je povzdignila nad vsako situacijo, s prezenco in z razumevanjem odra, pa tudi s šarmom, ki ga je izžareval in s katerim je okoli sebe širil skorajda magično energijo".