Lehmann je postal znan kot teoretik postdramskega gledališča. Njegova istoimenska knjiga Postdramsko gledališče iz leta 1999 velja za prelomno standardno delo, ki presega kontekst odra. Opisuje in analizira razvoj in preobrate v zahodnem gledališču od šestdesetih let 20. stoletja dalje in imenuje premik paradigme k formi, ki temelji na performansu.
Lehmann je skupaj s poljsko-ameriškim teatrologom Andrzejem Wirthom sodeloval pri razvoju študijske smeri uporabne gledališke študije na univerzi v nemškem Giessnu, ki jo je Wirth ustanovil leta 1982 in iz katere so izšli režiserji in uprizoritveni kolektivi, kot so Rene Pollesch, Hans-Werner Kroesinger, She She Pop ali Rimini Protokoll.
Lehmann je slovenskemu občinstvu nekoliko bolj znan predvsem zahvaljujoč prevodom nekaterih njegovih člankov, ki so izšli pri reviji Maska.
Kot so o nemškem teatrologu zapisali pri omenjeni reviji, Lehmann izhaja iz teoretske tradicije, ki združuje francoski post-strukturalizem in materialistične teorije literature in scenskih umetnosti. V 80. letih je izšla njegova knjiga Prispevki k materialistični teoriji literature ter številni prispevki o avtorjih, kot so Georges Bataille, Georg Büchner ter Heiner Müller.
V 90. letih je Lehmann predaval in objavljal prispevke tudi o Bertoltu Brechtu, pri katerem so ga pritegnili zlasti njegovi koncepti epskega gledališča, potujitvenega učinka, fabule, gestusa itn. Izdal je več knjig, poleg Postdramskega gledališča med drugimi Gledališče in mit leta 1991 ter 2001 Politično pisanje.