Ohno je bil eden glavnih izvajalcev v pionirskih časih buta od poznih 50-ih let dalje. Buto zdaj študirajo po vsem svetu. Znana Ohnova solistična predstava je "Admiring La Argentina", ki jo je zrežiral Hidžikata, z njo pa se je Ohno poklonil španski plesalki flamenka Antoniji Merce (1890-1936), ki jo je videl, ko je bila študentka, in jo neizmerno občudoval.
Ohno je vplival tako rekoč na vse plesalce buta, med njimi sta Eiko in Koma iz Združenih držav, ki sta z Ohnom študirala v njegovem studiu v Jokohami.
"Bil je čudežen, izjemen plesalec, ki nas je naučil, da je bivanje krhko stanje ne-bivanja," je dejal Maro Akaji, vodja tokijske plesne skupine Dairakudakan. "Naj kot duhovni skrbnik še naprej razsvetljuje vse plesalce buta," je dodal.
V Hidžikatovih predstavah so prevladovale teme nasilja in kljubovanja, medtem ko je bila sporočilnost Ohnovih plesov bolj položena v trmo, a kljub temu enako provokativna in smela v zastavljanju vprašanj o definiciji lepote in smrti.
Ohno se je rodil na Hokaidu. Ples je začel študirati v 30-ih letih, njegov učitelj je bil tudi japonski izvajalec modernega plesa Baku Išii. V 70-ih in 80-ih letih je nastopal po ZDA, Evropi in drugod. Nadaljeval je še po 90. rojstnem dnevu in "plesal" sede na stolu.
"V njegovem plesu sta se izražala tako moč kot tudi nežnost. Skozi ples je dajal upanje," je za časnik The Nikkei povedal Eikoh Hosoe, fotograf, ki je Ohna poklicno spremljal pol stoletja. "Izgubili smo velik dragulj," je dodal. Ohno je imel sina, prav tako plesalca in sodelavca Jošita Ohna, ki je bil med drugim mentor slovenski plesalki Tanji Zgonc.
Buto je posebna počasna gibalna tehnika, ki se je v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja na Japonskem razvila kot reakcija na tradicionalni japonski ples in plesne oblike Zahoda.