Boris A. Novak, 23. 3. 2010

Ugovor zoper besedo predsednice žirije za grumovo nagrado

Prešernovemu gledališču Kranj, organizatorju Tedna slovenske drame in Nagrade Slavka Gruma, Društvu slovenskih pisateljev, Kulturni javnosti

Na letošnji natečaj za nagrado Slavka Gruma sem poslal moraliteto Bris, ki je večinoma napisana v verzih in uprizarja dramo izbrisanih. Izkoriščam priložnost, da čestitam vsem kolegom in kolegicam, ki jih je žirija nominirala za nagrado.

Ne ugovarjam torej zoper odločitev žirije. Protestiram pa zoper žaljivi ton Besede predsednice žirije, ki je javnost seznanila z nominacijami. Kompozicija njenega sestavka, ki se bolj posveča Aristofanu, Ajshilu, Sofoklu in Evripidu kot udeležencem in udeleženkam natečaja, služi temu, da z avtoriteto klasikov pokaže vso efemernost in ničvrednost sodobnega, lokalnega dramskega snovanja. Še hujše pa je dejstvo, da si predsednica dovoli obračunavanje z avtorji iger, ki jih žirija ni izbrala v ožji izbor. Tovrstna hudobija ne sodi v mandat žirije in njene predsednice. In čeprav nas ne imenuje, je že na podlagi seznama poslanih besedil mogoče ugotoviti, na koga meri: »Šest dramskih besedil je deloma ali v celoti napisanih v verzih, prostih, praznih in rimanih, ki se – predvsem rimani – sicer vešče izogibajo monotoni predvidljivosti, a so njih avtorji premalo ambiciozni pesniki, da bi lahko govorili o poetični drami.« Vse doslej sem mislil, da žirija za Grumovo nagrado razsoja o dramskih besedilih, a sem se, kot kaže, motil – žiranti na čelu s predsednico se očitno spoznajo tudi na poezijo. Mar ne bi stvari poenostavili in žiriji za Grumovo nagrado zaupali, naj odloča tudi o Jenkovi in Veronikini nagradi?!

Obsodba pesnikov pa predsednici ni bila dovolj – po brezprizivni razsodbi o poetiki je oznanila tudi vzvišeno razsodbo o etiki: »Besedil, ki bi se usodno vpenjala v slovensko prostorčasje in bi njih avtorice in avtorji premogli dovolj angažiranosti, moralne avtoritete in etične zavezanosti, da bi bili učitelji državljanov, didaskaloi, je – kljub opaznemu porastu v primerjavi z leti konjunkture – še vedno premalo.«

Jero Ivanc poznam kot dramaturginjo, avtorico iger za otroke, predvsem pa kot prevajalko antične dramatike. Suvereno torej deluje na več področjih. Poezija ni med njimi. Ni ničesar, absolutno ničesar, kar bi me Jera Ivanc lahko naučila o poeziji.

Med sodelujočimi na letošnjem natečaju je kar nekaj avtorjev in avtoric z dolgo zgodovino angažmajev na etični, državljanski in umetniški ravni. Mar Jera Ivanc premore »angažiranost, moralno avtoriteto in etično zavezanost«, da si lahko dovoli tako prepotentno soditi o drugih? Ne spomnim se, da bi kdaj demonstrirala z nami za pravice izbrisanih, Romov ali brezposelnih delavk, in tudi v njenih besedilih ni zaslediti tovrstnega angažmaja. Njena arogantna kritika domnevne neangažiranosti sodobne slovenske dramatike je torej slab teater, poza, kitenje s tujim perjem.

Predsednica žirije za Grumovo nagrado je končala svojo Besedo z ambicioznim vzklikom: »Za domovino – z jezikom naprej!« Sam jo končujem z neprimerno manj ambicioznim vzklikom: »Za domovino – z bontonom naprej!«

Ljubljana, 6. 3. 2010

Povezave:

- Boris A. Novak na Geslu
- Boris A. Novak na spletnem repertoraju slovenskega gledališča

Boris A. Novak, TSD