Gledališče Glej, 20. 5. 2015

Triolog

Gledališče Glej in Zavod Poza, Jure Novak, Katarina Stegnar, Urška Brodar KATARINA PO NAROČILU, premiera 20. maj 2015.

Foto: Ivian Kan Mujezinović

Po uspešni performativni raziskavi Jure Novak: Zato sem srečen, ki so jo dramaturginja Urška Brodar, igralka Katarina Stegnar in režiser Jure Novak v Gledališču Glej izvedli v letu 2011, se v letu 2015 lotevajo drugega dela trilogije. Eden od principov njihovega sodelovanja je, da ne glede na osnovne gledališke poklice, postopoma vsi nastopijo kot performerji.

V drugem delu trilogije naslovljenem Katarina po naročilu sta performerja Katarina Stegnar in Jure Novak. Tako kot že pri Srečen, se tudi tokrat lotevajo problematike uprizarjanja v gledališču: kaj je fikcija, kaj resničnost in kje so njune meje. Izhajajo iz osnovne situacije med gledališkim režiserjem in igralko, ki uprizarjata Dürrenmattovo Naročilo.

Če je bila v Srečen vodilna tema depresija, je tokrat v ospredju agresija. Agresija razumljena na vseh mogočih interpretativnih ravneh, tako na ravni fikcije kot tudi na ravni realnih odnosov med igralko in režiserjem.

***

Triolog

Dramatis Personae:

  • Katarina – 37-letna igralka, mati, bivša kraljica neodvisne scene
  • Urška – 32-letna dramaturginja, gastarbajterka z delom v domovini
  • Jure – 35-letni režiser, prekarni delavec v kulturi


Katarina: Kdaj sta bila v življenju najbolj ponižana (profesionalno)? Obstaja morda specifičen moment, v katerem sta se zavestno ponižala, se izognila svojim etičnim načelom, nekaj požrla, ker sta vedela, da bosta s tem nekaj pridobila?

Urška: Dobila sem ponudbo za prevod, prvi velik prevod v najpomembnejšem slovenskem gledališču, ki ga je takrat vodil v. d., ki sedaj vodi največjo državno opero. Pri pogajanju za honorar sem popustila vampirskim argumentom, pristala na ceno, ki je izpod časti za delo, ki ga je bilo treba opraviti, zato ker se pri prvem projektu nisem hotela zameriti v gledališču, ki mi lahko v prihodnosti še kdaj omogoči delo.

Jure: Če sem iskren – znova in znova. Ne vem, ali imam prevelika pričakovanja, neutemeljen idealizem, ali pa sem samo butast, ampak zdi se mi, da se na rednih sestankih z odločevalci, na katerih se prodajam, in prodajam se, vedno znova znajdem v poniževalni in ponižani situaciji. Tu bi z veseljem rekel, da se uprem, da projektov ne dobivam zaradi kakih visokoletečih standardov: pa ne dobim niti priložnosti, da bi kaj zatajil v zameno za vsaj projekt, če ne uspeh. Morda pa samo ne razumem namigov? Konkretna situacija, ki se ponavlja, se da zreducirati na: »Ne vemo, kaj hočemo od tebe, ampak bomo vedeli, ko nam boš to prinesel. Kar pa si prinesel danes, ni to.« Pa opet!


Foto: Ivian Kan Mujezinović
Katarina: Kaj je vajina sanjska služba, vajina sanjska projekcija zaposlitve ... in kaj bi bila pripravljena za to narediti?

Jure: Vprašanje se mi večkrat poraja. Rad bi bilo spodobno plačan za svoje delo. Ne, če govorimo o sanjski – rad bi bil redno, nespodobno, nemarno preplačan za svoje delo. In rad bi mir, da delam.

Urška: Bojim se, da ni nič tako zelo sanjskega. Da bi lahko še naprej počela to, kar počnem, in dostojno živela od tega. Zato sem pripravljena narediti vse, kar je v moji moči, in ne vključuje prehudega »prostituiranja«. No, to je seveda v rahlem nasprotju z odgovorom na prejšnje vprašanje.

Katarina: Kako bi reagirala, če bi vajinima partnerja predlagali »nespodobno povabilo«?

Urška: Odločitev bi prepustila njemu, ker se me v bistvu ne tiče. Svoje samopodobe ne utemeljujem na ekskluzivnem prilaščanju partnerja. No, če bi me vprašal, kaj naj, bi se z njim o tem pogovorila.

Jure: Hm. Obstaja možnost, da Redforda preprosto oropam in zbežim z izkupičkom? Če že fantaziramo.

Urška: Katarina, kmalu boš v letih, ko v gledališčih ni več ženskih vlog, te je tega strah?

Katarina: Dobrih ženskih vlog je v gledališču itak malo, za to pa so krivi najprej zgodovina, potem tekstopisci, potem režiserji in ne nazadnje ženske same. Dokler bo creme dela creme slovenskih igralk v medijih trobil, da je najpomembnejša ljubezen, da nima kariera veze, dokler bodo top igralke v nacionalnih gledališčih prodajale svojo seksualizirano pozicijo in hotele še vedno biti samo privlačne in seksi na odru (beri: počele samo to, kar se pričakuje od njih), do takrat bo bolj slabo. Res pa je, da se zadnje čase sprašujem, kaj bom počela, da ne bom pri petdesetih igrala samo mamic in ostarelih kurb. Rešitev je gotovo v avtorskem gledališču, ki mora najbrž odpirati prav take teme. In zanimivih ženskih »likov« kar mrgoli naokoli.

Urška: Kako kot ženska doživljaš moške kolege, ki ravno v teh letih zacvetijo in jim starost ni ovira pri karieri?

Katarina: Moškim kolegom ne zavidam, ker se morajo ravno tako vzpostaviti kot osebnosti, da bi jih sploh še kdo hotel gledati na odru.


Foto: Ivian Kan Mujezinović
Urška: Kaj bi bila, če ne bi bila igralka/performerka?

Katarina: Če ne bi bila umetnica, bi bila z gotovostjo znanstvenica. V nekem malem laboratoriju bi konstruirala in opazovala skonstruiran svet.

Urška: Jure, kaj te žene naprej? Zakaj še vedno vztrajaš na tej skoraj že neobstoječi neodvisni sceni? Imaš res povedati nekaj tako posebnega, česar nihče ne dela, kar še nihče drug ni naredil?

Jure: Na neodvisni sceni, roko na srce, ne vztrajam več, ker je več ni. Tistih nekaj NVO-jev s področja uprizoritvenih, ki so še financirani, so inštitucije v vsem, razen imenu. Obubožana off-scena pa si me ne more privoščiti oziroma si jaz ne morem privoščiti delati na njej, ker jih ne štejem več dvajset, odplačujem kredite in sem rad plačan za svoje delo. Če pa si vprašanje mislila zastaviti širše: vztrajam zato, ker je potem, ko se prebijem skozi vso navlako, gledališka vaja še vedno izsek v prostoru in času, kjer se počutim najbolje. Najbolj doma, najbolj osmišljen, najbolj odprt. In v tem smislu me ni strah, da bi ne imel česa povedati. Niti v danes tako popularni »hiperprodukciji«. In kljub temu, da na sceni deluje cel kup resnično talentiranih ljudi z zanimivimi narativi. Mislim, da mi uspeva, ko govorim drugim tisto, o čemer se prepiram s sabo.

Urška: Kaj bi bil, če ne bi bil režiser/pesnik/prevajalec?

Jure: Realno verjetno nekaj v storitvenem sektorju, predvidoma kaj v zvezi z računalniki. Prodajati ne znam.

Urška: Katera beseda ti je najbolj ogabna?

Jure: Hiperprodukcija.

Urška: Katarina, kaj pa se tebi na svetu najbolj gnusi?

Katarina: Gnusi se mi neenakost. Pika. Da so ljudje disproporcionalno plačani za svoje delo. Gnusi se mi, da so tako velike razlike med ljudmi. Gnusi se mi, da se moram kastrirati v svojih željah v imenu krize. Gnusijo se mi ljudje, ki mislijo, da je umetnost eno samo fukanje, pohanje, lenuharjenje in poležavanje.

Jure: Urška, pobegel možgan si, čefurka daleč na severu. Je tam res bolje kot tu? Zakaj si šla?

Urška: Težko rečem, da je v Berlinu bolje kot v Ljubljani. Namreč težko primerjam, ker pravzaprav nikoli nisem na obeh koncih istočasno. Ko sem v Berlinu, sem v Berlinu, meni ni nič drugače, kar se pač življenja tiče (tudi tukaj spim, vstanem, jem …), sem sicer v drugem mestu, ampak še vedno sem jaz jaz in me zanimajo določene reči, npr. gledališče, bolj natančno, neodvisna scena, obrobje, gledališko raziskovanje in s tem se ukvarjam, kjerkoli pač sem. Berlin je večje mesto od cele Slovenije, kar pomeni, da je tu raznolikost večja, več se dogaja, čeprav je nemogoče spremljati vse, tukaj so nekatere reči lažje dostopne kot v Sloveniji: razstave, predstave, performansi, festivali, koncerti itd., ampak vse je v končni fazi odvisno od tebe, to še vedno pomeni, da moraš vstati s kavča.

Šla sem pa čisto po naključju in iz praktičnih razlogov. Ker me je v Ljubljani jezilo, da ne morem najeti ugodnega stanovanja za daljši čas. No, tudi v Berlinu se je potem hitro izkazalo, da to tam ni več tako preprosto, kot je bilo pred desetimi leti, čeprav je vsaj najemniška zakonodaja urejena in kot podnajemnik nisi suženj pohištva in parketa nekega zagovedenega najemodajalca, si pa, kot Jure sam dobro praviš, vedno čefur. Kot čefur – umetnik, ne moreš najeti stanovanja, ker nimaš redne plače (če sem dosledna, večina čefurjev v Berlinu ima redne plače, čeprav so gastarbajterji, kar je glede na socialni status bolje, kot biti svobodni umetnik, tudi če si Nemec in ne čefur – status svobodnega umetnika je torej tukaj v Berlinu isti problem kot v Sloveniji). Keč 22. K sreči imam sestro psihiatrinjo, ki se je istočasno selila v Berlin, tako da ima vsaj eden v familiji dostojen poklic.


Foto: Ivian Kan Mujezinović
Ker sem lahko šla. Ker v EU velja svoboda gibanja in prostega pretoka delovne sile, to je velik privilegij. Ker nimam nič, kar bi me držalo na enem koncu oz. lahko vse vzamem s sabo.

Ker imam ravno premalo za kaj imeti in ravno dovolj za kjerkoli biti. Zaenkrat.

Ker moje delo zaenkrat ni vedno prostorsko zavezujoče.

Ker imam iz Berlina in okolice dostop do sodobne nemške gledališke produkcije, sama lahko spremljam, kam se npr. razvija sodobna nemška dramatika, pa tudi »nemška gledališka krajina« (tako ji Nemci sami pravijo, a sta vedela, da bi jo radi zaščitili celo pod Unescom?). Tako lahko potem tu in tam gledališčem oz. kolegom režiserjem v Sloveniji predlagam kakšen kvaliteten gledališki tekst. Nemčija skrbi za promocijo svoje ustvarjalnosti, podpira prevode v tuje jezike, prevajalce nas vabijo na festivale, delavnice, knjižne sejme, da spoznamo najnovejše avtorje, dramatike, pesnike, režiserje in druge gledališke ustvarjalce in njihova dela. Obratno jih sicer malo manj zanima, jebiga, Nemec in Zahod nasploh, se mi zdi, ima stvari enostavno popredalčkane. Slovenija ga zanima samo v kontekstu tranzicije, Balkan samo v kontekstu vojn v devetdesetih itd., kot da ostala vprašanja za neko družbo niso relevantna.

Ko sem v Berlinu, prevajam (večinoma za gledališče), pišem prispevke za gledališke liste, članke o predstavah, performansih, gledaliških dogodkih. Ko sem v Sloveniji, delam kot dramaturginja. Ko sem bila pred kakšnimi šestimi leti pol leta študijsko v Berlinu, mi je nek starejši umetnik, ki se je v Berlin preselil z Dunaja, povedal, kako je z velikimi mesti in umetniško migracijo. Dati jim moraš vsaj tri leta, da se te navadijo in ti njih, da spoznaš, kje je tvoje mesto. Zdaj je ravno tri leta, odkar sem tukaj, v teh treh letih v Berlinu se je izkazalo, da so tudi tukaj važne veze in poznanstva, da je gledališka scena pregledna. Če bi hotela delati dramaturgije v inštitucionalnih gledališčih, bi sicer morala začeti kot asistentka in se šele prebiti do samostojnega dela, ker me tukaj v profesionalnem smislu pač ne poznajo, ne vedo, kaj znam in zmorem, ker niso videli nič, kar sem že naredila. Na neodvisni sceni so skupine, ki so deležne financiranja, že oblikovane in je vanje težje vstopati, ker so ustvarjalci pogosto skupaj študirali oz. se že dolgo poznajo. Skratka podobno kot v Sloveniji nekdo, ki ni študiral na Akademiji, težko pride zraven. V teh prvih treh letih sem si zadala, da spoznam berlinsko gledališko sceno in ugotovim, kaj mene v tem kontekstu pravzaprav sploh zanima. Seveda sem to lahko počela zato, ker sem se na neki točki odločila, da ni moj namen potegniti črte nad Slovenijo in začeti iz čiste nule. Ugotovila sem, da sem preveč zavezana slovenski gledališki sceni, da bi se ji lahko odpovedala, malo pa mogoče tudi ona potrebuje mene in moj dislociran pogled.

Jure: Katere, misliš, so tvoje konkurenčne prednosti doma ali v tujini? Za katero službo naj se te nujno najame in zakaj?

Urška: Vedno sem bila nekakšna dvoživka. Dramaturginja in prevajalka. V Sloveniji mi je marsikdo rekel, da naj se že enkrat odločim, kaj bi rada. Zdaj sem dvoživka tudi v prostorskem smislu. Živim med Berlinom in Ljubljano in tudi to je na začetku marsikoga begalo. Ampak k sreči imamo dandanes nove komunikacijske kanale, razdalje niso več tako dolge. Mislim, da je ravno ta dvojnost moja prednost. Ker imam vpogled tako v berlinsko kot slovensko gledališko sceno. In lahko med njima posredujem, v gledališkem, slovenskem in nemškem jeziku.

Jure: Katarina, ti pa si pobeglo srce, izdajalka scene, ena od kapetank potapljajoče ladje, ki si jo, tričetrtinsko, predčasno zapustila. Je bilo svobode dovolj? Potrebuješ varnost ali angažmaje?

Katarina: Svoboda me je utrudila. Petnajst let vlačenja po umazanih in mrzlih placih, vaje kjerkoli in kadarkoli, slabi honorarji, malo publike in hlapčevska miselnost, da je vse to ok, ker delamo tisto, kar hočemo, kar želimo. A če si ne želiš delati stvari, potem imaš boljše pogoje?

Svoboda me je utrudila, država me je nategnila. Po vseh teh stvareh, ki smo jih naredili na neodvisni sceni, bi si najmanj dva režiserja zaslužila svoje prostore, lasten ansambel in bogato financiranje. Vsi pa vemo, kje smo zdaj. In moje ambicije so malo večje, kot to, da bom pol leta delala v smrdljivem placu vrhunski art, s šestkrat premajhnim honorarjem, za 300 ljudi. In potem se bom sama pred sabo tolažila, da sem alter.

Čisto naravna pot je, da greš potem v inštitucijo, le tako lahko pride novi val v teater. Tako lahko alternativa postane mainstream in da prostor novi alternativi. Zato sem šla vedrit v teater. Dokler ne mine nevihta? Svoboda je pa zame tako ali tako način dela, način razmišljanja, no, tega se pa najbrž ne bo dalo tako hitro sprati z mene.

Jure: Zakaj misliš, da mora umetnik provocirati? Je biti simpatična ali všečna nekaj, česar nočeš, ali nekaj, česar ne znaš?

Katarina: Če delaš dobro, če sam sebe upaš spustiti, če sam sebe upaš sprovocirati, potem bodo najbrž sprovocirani tudi drugi. Smo pa najbrž na odru tudi zato, da naredimo »težke« stvari namesto gledalca. Provokacija zaradi provokacije je pa meni neljub, vendar legitimen gledališki postopek. Odločno zavračam, da nisem simpatična, ne trudim se pa biti všečna. Najbrž mi do sedaj ni bilo treba. In ker nisem tega oddajala, nisem tega dobila nazaj. E, zdaj pa sem, kjer sem. Zdaj moram to nositi.

Glej

Povezani dogodki

Gledališče Glej, 29. 5. 2013
Dve premieri v Gledališču Glej
Gledališče Glej, 28. 12. 2011
Glej, vabilo na avdicijo!