Z delom Yasmine Reza sem se kot prevajalec prvikrat srečal pred desetimi leti. Bilo je aprila 2004 v Društvu slovenskih pisateljev, po spominskem večeru, posvečenem Rudiju Šeligu, in Janez Pipan, ki je na njem sodeloval, me je kot ravnatelj ljubljanske Drame povabil, naj prevedem njeno takrat čisto svežo igro Une pièce espagnole. Delo sem nekaj malega poznal, saj sem poročilo o njegovi knjižni izdaji ravno bral v reviji Magazine littéraire, in vedel sem, da je v njem veliko besed namenjenih igralstvu in gledališču in da gre torej tudi za neke vrste 'metateater'. Zato sem bil rahlo skeptičen do (delovnega) prevoda naslova, ki mi ga je kot Španska igra navrgel ravnatelj, saj mi ni zvenel v skladu z izvirnim naslovom niti z omenjenima témama igre. Ponudbo za prevod sem z veseljem sprejel in sklenil, da zadevo čim prej preverim. – Priložnost se mi je ponudila že čez nekaj dni, ko sem za en mesec odpotoval v francosko mesto Arles in knjižico v eni od dveh tamkajšnjih bogato založenih knjigarn takoj kupil in prebral. Domneva iz Društva pisateljev se mi je potrdila: Une pièce espagnole ni mogla postati kar Španska igra, saj v njej nastopajo igralki in igralec, hodijo na skušnje in se pogovarjajo in izpovedujejo o svojem poklicu oziroma poklicanosti, umetnosti, in pri tem uporabljajo marsikak na (ob)odrsko življenje vezan izraz. Poleg tega je sintagma citatna; že v prvem prizoru jo uporabi igralec, ki pravi: Je répète une pièce espagnole, kar bi se dobesedno slišalo kot: Ponavljam špansko igro, a bi bilo daleč od odrske jezikovne prepričljivosti. Po premisleku in posvetu je pièce postala komad in ohranjen je bil nedoločni člen, tako da je zdaj igralec rekel: Študiram en španski komad, s čimer je bilo razrešeno tudi vprašanje naslova, ki se je potem kar lepo prijel. – Pravim: posvetu, kajti prevajalec mora tipati vsenaokrog, pri kolegih, v leksikonih, pa tudi po obskurnih krajih, kamor ga vodi izvirnik. Pri izbiri – in odločitvi za uporabo – izrazov iz gledališkega žargona mi je v tem primeru pomagala dramaturginja in prevajalka Mojca Kranjc, po strokovno leksiko, s katero se v igri ponaša upravnik stavb, pa sem se zatekel kar v neki pravilnik, ki ureja te zadeve v blokovskem naselju v Solkanu ... V posebej prijaznem spominu mi je ostala pomoč gospe Radojke Vrančič, čudovite prevajalke in prijateljice, ki mi je nasvetovala nekaj modnih izrazov (med njimi bubi za ženski ovratnik) in ki je potem zelo uživala, ko sem jo na premiero v ljubljanski Mali drami peljal skozi službeni vhod in nato po dolgih tamkajšnjih hodnikih in je, kot je dejala, povsod dišalo po teatru ...

Čez tri leta je prišla na Slovensko, prav tako kmalu po nastanku, naslednja igra Yasmine Reza Le dieu du carnage in spet sem bil povabljen, naj jo prevedem. Tudi tokrat sem se takoj ovedel, da ne bo enostavno z naslovom, ki je sicer pri priči razumljiv in se glasí: Bog klanja. Glasí že, a kako se sliši? Kar predstavljal sem si inspicienta, kako po zvočniku kliče igralce k vaji ali predstavi in trkata nesrečna soglasnika 'g' in 'k', in, še huje, radijskega napovedovalca, ki med obvestili o kulturnih prireditvah napove, recimo, bog se klanja ... Ta naslov je bil torej iz praktičnih razlogov nesprejemljiv, a kateri je bolj pravi? Zadrego, iz katere lep čas nisem videl izhoda, je razrešil – tujec, prijatelj Ludwig Hartinger, Avstrijec, ki se je v zrelih letih več kot temeljito prežel s slovenščino, zna pa tudi solidno francosko. Ko sem mu v pogovoru omenil, da ne vem, kako bi s tem, je kot iz topa izstrelil: Bog masakra, vendar! in stvar je bila opravljena: naslov se je dal lepo izgovoriti in v njem je bil za povrh ohranjen zlovešči soglasnik 'r' iz izvirnika. Kdaj bi si mislil, da mi bo tujec, ki mu slovenščina ni materni jezik, ponudil najboljšo prevajalsko rešitev ... (Predstava v ljubljanski Mali drami je bila potem imenitna, francoska, ki sem si jo marca 2008 v avtoričini režiji ogledal v Parizu, pa tudi, čeprav je bila odigrana na neprimerljivo večjem prizorišču in v razsežni dvorani gledališča Antoine, ki sprejme več sto gledalcev. Zanimiva gledalčeva izkušnja o tem, da dobro besedilo nikakor ni vnaprej vezano na prostorsko dimenzijo.)

No, in zdaj še tretjič Reza, tokrat v SLG Celje in z Janezom Pipanom kot režiserjem, a s prav tako zamotanim naslovom. Morda še bolj: če so bili prej dvakrat tam samostalniki, ki jih je bilo treba ustrezno prenesti, je Comment vous racontez la partie kar cel stavek, resda podreden, nepopoln, a zato ne manj zaguljen; priznam, da ga na prvi pogled nisem razumel. Ob branju igre se je izkazalo, da gre spet za citat in hkrati za enega ključnih stavkov v njej, torej se mu je bilo treba še posebej posvetiti. Z dobesednim prevedkom Kako poveste (svojo) igro nisem bil zadovoljen, saj mi je zvenel trdo in tudi ne čisto razumljivo, zato sem se odločil, da bom samostalnik la partie razvezal v še en podredni stavek. (Kar je bilo v popolnem nasprotju z nemškim prevajalcem, ki je Rezin naslov, sledeč zakonitostim svojega jezika, zgostil v dva samostalnika: Ihre Version des Spiels.) Zdaj je bil slovenski naslov nekoliko predolg, pa sem vikanje spremenil v tikanje (kar v tem primeru ni bilo greh) in ga okrajšal za dva zloga in zdelo se mi je, da je s poudarkom na zadnjem zlogu celó ohranil melodijo izvirnika (vsekakor pa je v njem enako število zlogov, devet, kar sicer ni bistveno, a pomeni prevajalcu rahlo zasebno zadovoljstvo). – V tem Rezinem besedilu je izraznih raznolikosti še obilo, saj se v njem prepletajo živahni dialogi, ki ustvarjajo odrsko dogajanje, z dolgimi odlomki iz (namišljene) lastne literature, ki jih bere ena nastopajočih; eni in drugi ne črpajo iz istih jezikovnih plasti, kar zahteva od prevajalca dodaten napor in iznajdljivost. In potem seveda v še večji meri od ustvarjalcev predstave, ki prav zdaj, ko zapisujem nekaj spominov na srečevanja z besedili Yasmine Reze, na mnogih skušnjah izgovarjajo njene (in majčkeno moje) besede in stavke, jih preobračajo in gnetejo, da bi jim dali svoj in svojstven lesk in pomen ...

Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 2229 Kb)