Jelka Šutej Adamič, 29. 12. 2021

Tragikomedija o prijateljstvu in zavezništvu

V novogoriškem gledališču so nedavno krstili tragikomično dramo Eve Mahkovic in Tereze Gregorič z naslovom Tridesetletnice, ki jo je režirala Tijana Zinajić. Eva in Tereza sta sicer dramaturginji, prva v Mestnem gledališču ljubljanskem, druga v SNG Nova Gorica, tokrat pa sta združili moči pri skupnem gledališkem projektu. O njunem skupnem ustvarjanju smo se pogovarjale na šest oči.
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica

Tragikomična slika – malo za šalo in malo zares: gre bolj za tragedijo ali komedijo? Prosim, če mi malo podrobneje pojasnita sliko …

Tereza: Mislim, da gre prav za tragikomedijo, saj je večina likov tragikomična zaradi kontrasta med svojimi željami, nazori, prizadevanji, hrepenenji in tragično resničnostjo njihovih življenj. Sliko pa si predstavljam kot žanr, kjer ni v ospredju zgodba, pač pa čustveno razpoloženje dramskih oseb.

Eva: O večini stvari, ki jih pišem, sledim naši generaciji, v tem primeru še posebej ženskam. Smo milenijci, ki smo na nek način že odrasli. Vzgojili so nas v duhu, da bomo živeli v odprtem svetu, a se je ta vizija porušila že v 90. letih, saj smo se vse bolj zapirali in se nenadoma znašli v situaciji, ko na trgu dela ni bilo služb, temu pa je sledila druga in potem še tretja kriza. Z njimi se nenehno soočamo, tako da se bomo medtem že postarali. Naši starši, ki so boomerji, imajo tudi danes v rokah veliko vzvodov, mi pa smo še vedno obravnavani kot otroci. Po eni strani se v teh situacijah obnašamo kot otroci, kar je seveda komično. Sama imam sicer srečo, da sem celo svoje odraslo življenje zaposlena in finančno samostojna, a se veliko mojih sovrstnikov s tem ne more pohvaliti.

Tereza: Vprašanje je, kaj sploh danes naša generacija pojmuje kot odraslost. Ali naj to pomeni, da si odrastel, ko si finančno neodvisen, ko imaš otroke, stalno partnersko zvezo? To je bilo v nekem drugem času pod nekimi drugimi pogoji. Ko je bila odraslost definitivna, konča, definirana. Danes pa ni tako, saj živimo v času fluidnosti. In učimo se, kako živeti s tem tokom. Kako se sprijazniti s tem, da je življenje razdrobljeno, da ni ulovljivo, da nimamo nekih jasno postavljenih smernic o tem, kdo smo, kaj smo in zakaj?

Kakšni so bili začetki vajinega sodelovanja? Kako je prišlo do ideje o skupnem projektu?

Tereza: Marko Bratuš, umetniški vodja našega gledališča, me je povezal z režiserko Tijano Zinajić, da bi pripravili predstavo o sodobnih, mladih, neodvisnih, ambicioznih ženskah v stilu »Powerpuff Girls« v zgodnjih dvajsetih letih. Nato smo se strinjali, da k sodelovanju povabimo uveljavljenega pisca ter prišli do Eve. Z Evo pa sva že na začetku pisanja zaplavali v lastne izkušnje in kmalu ugotovili, da se ukvarjava s trideset- in ne dvajsetletnicami. Tudi zaradi tega, ker so trideseta leta prelomno obdobje, ko se soočiš z družbeno stvarnostjo, ki lahko v veliki meri poruši ideje in predstave, zgrajene v dvajsetih.

Eva: S Terezo sva aktivni dramaturginji, zato sva se hitro strinjali, da pisanje besedil ni nekakšno zasebno početje, ampak skupinski projekt. Morali sva biti zelo praktični. Med pisanjem je bilo veliko zavojev, Tereza je bila pogosteje na vajah in potem sem dobivala napotke: napiši še to, ono, to odvzemi. Zame je bilo delo velik izziv in prišlo je do lepega sodelovanja.

Tereza: Res je. Proces dela je bil krasen, profesionalen, neobremenjujoč.

Tudi zaradi igralk?

Tereza: Seveda. Zaradi cele ekipe. Pomembno je omeniti, da smo najprej imeli igralsko zasedbo in šele nato začeli pisati tekst. Igralke in igralci so krasni, like so utelesili veliko bolje, kot so se med samim pisanjem izrisovali v moji domišljiji. Res sem jim hvaležna za to. Prav tako pa tudi Tijani in njeni ekipi, ki so tako močno kreativni, da sem se včasih še sama začudila nad lastnim tekstom. »Aha, tudi to smo vključile.« (Smeh)

Kako dolg je bil proces dela?

Eva: Začeli sva se dobivati poleti in kasneje delali v intervalih. Prvo verzijo sva končali tik pred vajami. Nato sva nadaljevali …

Bili sta kar hitri!

Tereza, Eva: Ja, res.

Tereza: Pisanje in priprava teksta za oder je sicer zelo dolg in kompleksen proces. Vendar v današnjem gledališču ni časa za to, kar je škoda.

Eva: Dobro je bilo, da sva dve, saj sva nujno potrebovali povratno informacijo.

Kako in ali sploh je besedilo avtobiografsko?

Eva: Zagotovo sva pri pisanju izhajali iz osebnih motivov. Sama sem uporabljala dobesedne anekdote iz svojega življenja. Ves čas sem imela v mislih, kako pomembno je, da gradiva like, ki so med seboj prijatelji in zavezniki. To je namreč tudi baza mojega življenja, prav to mi predstavlja varnost in je nekaj, v kar verjamem.

Tereza: Se popolnoma strinjam z Evo. Pri meni je enako. V mojem krogu prijateljev so zelo različni ljudje in jim skorajda ne bi pripisala, da imajo skupno točko – mene. Tudi to je ena od lastnosti naših likov – močna raznolikost. Povezuje jih prijateljstvo. Mislim, da se sprejemanje drugega, drugačnega začne na intimni ravni. Če sprejemaš tam, sprejemaš tudi širše, v družbi.

Eva: Ja, za to se moraš odločiti. Ker v dolgotrajnih prijateljstvih pogosto prihaja tudi do oddaljevanj, saj vsak posameznik skozi čas sprejema drugačne odločitve. Ohranjanja prijateljstva se moramo aktivno učiti.

Kakšne so vajine ambicije? Gojita iluzije?

Eva: Sem ambiciozna. Moje delo predstavlja velik del življenja, zato mi je pomembno, da sem v tem dobra. Vedno bolj se počutim samozavestno. Izhajam pa iz tega, kar sem, in da lahko delam naprej.

Tereza: Sama se nimam za ambiciozno ali za osebo z visokoletečimi cilji. Rada delam, kar delam, in upam, da bom lahko še naprej.

Sem lahko provokativna – Eva, vi ste ambiciozni, Tereza, vi pa gojite iluzije?

Eva: Saj ambicija je tudi lahko iluzija.

»Danes si nihče ne more privoščit bit kaj drugega, kot kliše,« – mar res? Zakaj?

Eva: Like smo bolj ali manj tipizirali, če smo hoteli izpostaviti določene teme, o katerih se zdaj pogovarjamo. Kadarkoli govoriš o razlikah, se ukvarjaš tudi s tipiziranostjo. Prej ali slej pride do klišejev, klišejsko te vidijo tudi drugi.

Tereza: Poleg tega so klišeji mehanizem za komedijo. Nujno jih potrebuješ, da se občinstvo bolje znajde. V naši predstavi imamo, denimo, feministko, za katero vsi mislijo, da je lezbijka. Potem imamo »Slovenceljna«, za katerega vsi mislijo, da je negativen, a se na koncu pokaže kot zelo pozitiven lik. Na nek način rušimo tipizacijo in s tem predsodke na splošno.

Eva: Nastavili sva določene klišeje, ampak sva skušali vseeno najti še druge smeri.

Kako, na kakšne načine se vidve (v realnosti) upirata tradicionalizmu, predpisanim družbenim vzorcem in patriarhatu?

Tereza: Pri meni je upor že to, da živim na periferiji. (Smeh) V Novi Gorici je čutiti več pritiska kot v Ljubljani. Ampak na splošno je Slovenija tako majhna, da si hitro žrtev predsodkov oziroma obsojanja.

Eva: Ne upiram se, ne vem kako, ampak se skušam sprijazniti s tem, da živim, tako kot živim, in da je to OK. Sem samostojna in to mi je zelo pomembno, ampak ne vem, če je to upor. Ene vrste upor je, da v svojem profesionalnem delu izbiram vrste tekstov, ki so sicer na obrobju.

Tereza: Že to je veliko, da braniš tiste, ki so nekako zapostavljeni.

Eva: Zelo mi gre na živce, če se termina feminizem prime neka negativna oznaka, po drugi strani pa mi gre na živce tudi, da se jemlje ta koncept kot monoliten ali edini pravilen.

In kako to počnejo vajine protagonistke?

Eva: Vsaka po svoje. Kakšne bolj neposredno, druge se mučijo, trudijo …

Lezbičnost v slovenskem gledališču še vedno ni pogosta tematika. Zakaj in na kakšen način jo vidve umeščata v svoj dramski projekt?

Tereza: Predvsem zelo neobremenjeno. V prvi vrsti se ukvarjamo z ženskim vprašanjem in s prehodom v odraslost. Fluidna spolnost je del našega vsakdana. Nočemo je problematizirati in izpostavljati, pač pa jo prikazati kot eno od težav, s katerimi se ukvarja ta generacija v odnosu do družbene stvarnosti.

Eva: Vsekakor te teme vnašava zelo neobremenjeno. To je del realnosti.

Kako pa res (v realnosti) poznata kvirovsko skupnost?

Tereza: Ne vključujem se v nobene družbene iniciative, so pa pomemben del mojega osebnega življenja. V predstavi je zanimiva tudi relacija med Rožletom/Klemnom, ki predstavlja lik fanta, ki do sedaj ni imel stika s kvirovsko skupnostjo in se zdaj prebija skozi pravila obnašanja v tem kontekstu. V življenju se velikokrat srečam z ljudmi, ki nimajo nobenega negativnega čustva, uperjenega proti istospolno usmerjenim, se pa zaradi svojega nepoznavanja večkrat znajdejo v nerodni situaciji. Menim, da se mora strpnost obračati na vse strani in se nato skupaj boriti proti sovraštvu do drugačnega.

Eva: Velik problem nastopi že pri obravnavi teh posameznikov, problematično je že samo izrazoslovje, poimenovanja. Še posebej v tujini je na tem področju veliko hude krvi.

Tereza: Raznolikost in drugačni ljudje so zelo zanimivi!

Kako pa predstava upošteva nove načine komunikacije? V mislih imam predvsem mobitele …

Tereza: Na tem sva veliko delali, saj imajo sodobna komunikacijska sredstva zelo velik vpliv na realnost in na našo predstavo. Vse večja je tudi distanca do čustvovanja soljudi, pa tudi do samega sebe.

Eva: Sodobna komunikacijska sredstva so ključen del našega vsakdana, zato bi jih težko zaobšli. To so nujni sestavni elementi sodobnega življenja.

Prijateljstvo in zavezništvo naj bi bila vajina formula za preživetje v novodobnosti …

Tereza: Ja, težko je vzdrževati prijateljstvo. Kakšno pač propade in si najdeš novo. V odnose moraš precej vlagati. Še posebej pomembna so dolgotrajnejša prijateljstva, ne samo zaradi varnosti, ki ti jo nudi sobivanje, pač pa tudi zaradi identifikacije s samim seboj. Po domače: »Ko se izgubiš in razdrobiš, so prijatelji tisti, ki te spomnijo, kdo si.«

Eva: Prijateljstvo je odnos, ki v literaturi in umetnosti še ni dovolj izpostavljen, a je v življenju zelo pomemben. V nasprotju s partnersko zvezo, ki je v omenjenih žanrih najbolj eksploatirana, je prijateljstvo v ozadju. Prav tako je pomemben tudi odnos z brati in sestrami, ker tudi to so prijateljstva.

Optimizem velja? Ali morda dovoljšna mera humorja, sarkazma?

Tereza: Verjamem v optimizem. Humor pa preizprašuje navade, ki postanejo vzorci, vzorci se razvijejo v predsodke, ki pa so odlično orožje v teh kritičnih časih. Verjamem, da je humor najboljši način v boju proti zlu.

Eva: Karkoli napišem, izhaja iz mojih bolečih občutij, ampak na koncu lahko izpade humorno. Humor je pomemben.

Tereza Gregorič, Tridesetletnice, Tijana Zijanić, SNG Nova Gorica, Eva Mahkovic

Povezani dogodki