Totenbirt krstno na odru ljubljanske Drame

Režijo igre, za katero je Prijatelj letos prejel Grumovo nagrado na Tednu slovenske drame v Kranju, je prevzel Mile Korun. Totenbirta označuje kot moderno slovensko postmodernistično tragedijo. Premiera bo v soboto, 2. oktobra, ob 20. uri.

Kot je na včerajšnji novinarski konferenci povedal Korun, ga je tekst, ko ga je začel brati, tako prevzel, da ga ni mogel več odložiti. Pritegnila ga je predvsem bolj ali manj prikrita ironija, ki je prisotna skozi ves tekst. Ta ironija se po njegovih besedah ne izogiba določene resnosti, je pa v določenih trenutkih zelo očitna, čeprav je na nek inteligenten način prikrita.

Že v osnovni postavitvi likov - ozdravljen alkoholik, ki je gostilničar in streže alkohol drugim ter se pri tem hvali, kako sam že osem let ne pije - je neka prikrita ironija, nek posmeh življenjskim situacijam, ki pa, kot je dejal Korun, ni "trd, niti ni zadrt, je v določenem smislu prijeten".

Vendar pa igra po Korunovih besedah ni zgolj humorna in lahka. Avtor je v njej na nek način povzel tisto bistveno, kar vsak dan doživljamo ne le na psihološki, ampak tudi na bivanjski ravni. Totenbirt se pravzaprav ukvarja s temeljnimi problemi naše eksistence, kot so pojem svobode, odgovornosti, je poudaril režiser.

Kar se tiče žanrske opredelitve, je Totenbirt glede na govor in jezik blizu ljudski igri, vendar ob upoštevanju ironije in tega, na kakšen način se igra ukvarja z vprašanji svobode in odgovornosti, ne gre le za ljudsko igro, ampak za moderno slovensko postmodernistično tragedijo, je menil Korun.

Da gre za tragedijo, je razvidno tudi v liniji, ki jo glavni junak naredi v igri do končne odločitve, ko se zaradi določenih okoliščin ponovno zapije, je še povedal Korun, ki glavni lik vidi kot grešnega kozla, ki ga družba izumi, da zbere v sebi vse grehe te civilizacije in jih s samožrtvovanjem razreši in osvobodi ter izčisti družbo. V tem smislu je konec te igre pravzaprav katarzičen.

Dramaturginja Mojca Kranjc pa je poudarila, da igra, čeprav je zelo konkretno postavljena na neko vinorodno območje na meji med podeželjem in primestjem, ni žanrska slika teh krajev in njihovih ljudi, temveč je "tekst o nasedli svobodi". Glede jezika pa je povedala, da avtor v uporabi jezika krši vsa pravila - pravopisna, slovnična, pravila jezikovnih zvrsti, jezikovne norme - razen glavnega pravila, da je treba biti točen v uprizarjanju situacije.

Po besedah lektorice in obenem asistentke režiserja Barbare Korun so se odločili za splošni pogovorni jezik, ki je le občasno in tudi spontano s strani igralcev obarvan z osrednjim ljubljanskim prostorom. Sicer pa ima besedilo neko svojo notranjo logiko, upravičenost, ki se kaže skozi jezik, skozi ritem in skozi melodijo.

Avtor besedila Ivo Prijatelj pa je dejal, da se pravici do komentiranja uprizoritve odreka, saj meni, da se avtor kateregakoli umetniškega dela s tem, ko ga da v javnost, tej pravici odreče, še posebej pa to po njegovem prepričanju velja za gledališče, kjer je vsaka uprizoritev le "ena od možnih".

V vlogi gostilničarja in nekdanjega "muskontarja" Štefa bo nastopil Branko Šturbej. V igralski ekipi so še Zvezdana Mlakar, Aljaž Jovanović, Valter Dragan, Maja Končar, Saša Tabaković, Marijana Brecelj, Nataša Barbara Gračner, Janez Škof, Tanja Martinuzzi, Ivo Ban, Marko Okorn, Klemen Slakonja, Nina Ivanišin, Andrej Nahtigal in Gregor Baković. Scenografinja in kostumografinja predstave je Janja Korun, oblikovalec luči pa Milan Podlogar.