Slovenska dramatičarka Simona Semenič (rojena leta 1975) je za dramsko besedilo tisočdevetstoenainosemdeset, ki s svojo fragmentarno dramaturgijo, prestreljeno s časovnimi, prostorskimi in identitetnimi preskoki ponuja visok potencial preigravanja, na 44. Tednu slovenske drame v Kranju prejela nominacijo za nagrado Slavka Gruma. Žirija za nagrado je izpostavila, da "dramsko besedilo zasuka in odvijači dva časa, začetek osemdesetih, ko je prihodnost obetala, in današnjega, ko se zavedamo, da smo lepši jutri izgubili nekje vmes, med idealiziranjem prihajajočega in nostalgičnim spominom na preteklo". O svoji drami, ki je postavljena v Ajdovščino, v leto, ko je avtoričina generacija dala pionirsko zaobljubo, je Semeničeva ob premieri v gledališču povedala: “Pomembno se mi zdi, da izhajam iz tega prostora in ne morem mimo tega. Nočem pisati tekstov, ki jih zahodnjaki pričakujejo od nas, “vzhodnoevropskih plemen,” ali nekih univerzalnih tem, ki me sicer zanimajo, ampak še vedno sem tukaj in zdaj. V Ajdovščini ne živim že 20 let, čeprav pogosto obiskujem svojo družino. Navdih za dramo mi je dal sprehod s prijateljem Lukom (po njem sem poimenovala tudi en lik) skozi Ajdovščino. Tovarna Lipa je bila prazna, kar me je navdalo z grozljivim občutkom. Bila sem pretresena, tega verjetno ne opaziš na isti način, če tam ne živiš stalno. Potem sva opazovala prazna okna, puščobo, ki vlada v mestu, takrat je naredila samomor moja sošolka Erika. Njej sem tudi posvetila besedilo. Njej, moji družini in prijateljem iz Ajdovščine.” Njena zgodba tako spaja in razdvaja dva časa – prvega, ki je v prejšnji domovini v slogi združeval moči, prisegal na častno Titovo, polne tovarne in iskrene tovariše, ter drugega, sedanjega, kjer obljube ne zavezujejo več, kjer so arogantni posamezniki prodali »za mali denar« nekdaj ljudsko, infrastrukturo, delavci pa so, kot kolateralna škoda tajkunskih poslov, ostali praznih rok, brez upanja, vere in brez kruha.
Prirejevalka radijske igre je Saška Rakef, režiser in dramaturg je Alen Jelen, tonski mojster Nejc Zupančič, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina in asistentka režije Mojca Madon. Vlogo pripovedovalke je prevzela Neda Rusjan Bric, ostale vloge so zasedli Gašper Tič (Boris), Danijel Malalan (Zmago), Mojca Fatur (Jagoda), Žiga Maver Roldo (Luka, 7 let), Nejc Cijan Garlatti (Luka, 39 let), Maruša Skorjanc (Nada), Andrej Zalesjak (Erik), Željko Hrs (Erik, 46 let), Martin Mlakar (Srečko), Marjuta Slamič (Vesna), Lučka Počkaj (Marija, Prodajalka), Jože Hrovat (Marjan), Matija Rupel (Natakar), Valter Dragan (Darko), Blaž Popovski (Edo), Dominik Vodopivec (Reševalec, Lekarnar in Vojak), Tomaž Prohan (Podolgovato bitje) in Tosja Tič (Borisov vnuk). Nastopili so še Janja Lešniik, Maks Veličkov, Maja Končar, Žan Koprivnik, Maja Sever, Klara Kastelic, Damjana Černe, Uroš Potočnik, Milan Štefe, Žan Perko in Sandi Pavlin.
Radijska igra je nastala v produkciji Uredništva igranega programa in bila posneta v studiih Radia Slovenija v januarju 2017.