Lutkovno gledališče Ljubljana, 1. 4. 2011

Tisoč in ena noč ter Bagdadski tatič

Lutkovno gledališče Ljubljana, Jan Zakonjšek, po motivih pravljic iz Tisoč in ene noči: BAGDADSKI TATIČ, režija Jan Zakonjšek, premiera 1. april 2011.

foto Nejc Saje

Zbirka arabskih pravljic Tisoč in ena noč ter Bagdadski tatič

Knjiga arabskih pravljic z naslovom Tisoč in ena noč ali Arabske nočne zabave je zbirka orientalskih besedil ljudskega izvora. Nastala naj bi v času evropskega srednjega veka (476-1492). Ima okvirno pripoved o dekletu Šeherezadi, ki kralju Šahriarju vsako noč pripoveduje pravljice. Le-teh ni 1001, ampak 365, ker so strukturirane kot nadaljevanke. Žanrsko jih literarna zgodovina imenuje ljudske pravljice, vendar so med njimi pravljice, legende, basni, anekdote, realistične pripovedi ipd. V zvezi z nastankom, zgradbo in vsebino okvirne in vloženih pripovedi ostajajo številna vprašanja, kot na primer, ali so indijskega ali predvsem arabskega  porekla (Iran, Irak, Egipt, Turčija idr.). Obstajajo tudi motivno-tematski elementi iz Indije, Mongolije, iz azijskih kultur in iz Grčije, tako da je zbirka enciklopedija samostojnih besedilnih enot, povezanih z okvirno zgodbo. V srednjem veku je bilo običajno pripovedovati in / ali pisati vložene zgodbe s skupno okvirno zgodbo (npr. Dekameron, Mahabharata, Pančatantra, Ramhajana, Pentameron, idr.). Prvi pisni vir, ki omenja Tisoč in eno noč, je fragment iz 9. stoletja, vendar so zanimivi prvi evropski prevodi v francoščino v dvanajstih knjigah, nastali med letoma 1704-17 (Antoine Galland).

Zbirka je sestavljena iz številnih “pravljičnih” epizod, ki so pripovedovane v nadaljevanjih, zato je potrebno besedo “tisoč” razumeti kot metaforo za mnogo, ogromno, veliko, ne pa kot natančno številko. Okvirna zgodba je pripovedovanje Šeherezade kralju Šahriarju. Ta se po odkritju ženine nezvestobe, čeprav ji tudi sam ni zvest, odloči maščevati vsem ženskam (devicam), kar ponazarja patriarhalno perspektivo. Zbirka je postala sestavni del zahodne kulture že z ustnimi viri od 9. stoletja ter s pisnimi viri in prevodi, zato se tudi naslovi razlikujejo (Arabske pravljice, Tisoč zgodb, Tisoč in ena zgodba, itn.). Nekatera besedila so se osamosvojila  in živijo svoje samostojno literarno življenje v prevodih oziroma priredbah za odrasle ali otroke (npr. Aladinova čarobna svetilka, Alibaba in štirideset razbojnikov, Sindbad pomorščak idr.)

Zgodovina prevajanja zbirke arabskih pravljic je enako zanimiva. Evropske bralce je zbirka zelo zanimala, pa ne zaradi bogate domišljije in domnevne pravljičnosti, ampak zaradi tematike ljubezni in predvsem spolnosti, ki je bila tabu. V slovenščino je bila zbirka prevedena in prirejena  z naslovom Tisoč in ena noč: pravljice iz jutrovih dežel med letoma 1880-1916 v sedmih zvezkih. “Tudi moram opomniti na to, da sem opisal ali pa izpustil vse podtakljive stvari tako, da se knjiga ne samo odraščenim, ampak tudi mladini brez nravne škode lahko v roke da. Za slovensko ljudstvo priredil Filip Lipe Haderlap.” Gre za zanimivo pokristjanjeno priredbo (Bog). Leta 1902 je “s podobami v barvotisku”  zbirka izšla  kot Tisoč in ena noč: pravljice za mladino. Gre za prevode nemškega prevoda.

V slovenščini je bila zbirka po eni strani pozno (konec 19. st.), po drugi stani zgodaj prevajana, vendar je bila tudi prirejevana, npr. poimenovanja junakov (Dragoljub iz Damaska, godec Strunober, hajduk, kralj Sladoljub, oficir, Vatroslav).

V Evropi je znan necenzurirarn angleški prevod Richarda Burtona (1885-88) v šestnajstih knjigah. To je prevod originala, brez priredb, v katerem je ohranjen tradicionalen patriarhalni slog, necenzurirano prikazovanje nasilnih in spolnih prizorov v eksotičnem kontekstu, ki je bil tuj Zahodni Evropi.  Nekateri so ga sprejemali celo kot priročnik. V procesu literarne recepcije je besedilo, ki nikoli ni bilo mišljeno za otroke in mladino, postalo sestavni del mladinskega branja, predvsem zaradi novih čarobnih rekvizitov (biseri, dragulji, duh iz steklenice, čarobne besede, leteče preproge, itn.). Mlade in odrasle bralce vedno znova motivirajo za branje, poslušanje in gledanje zgodb iz Tisoč in ene noči motivno-tematska raznolikost, zanimiva zgradba, literarni slog (podrobni opisi, čudeži, spremembe, nenavadne dogodivščine), tudi tabuji in zanimive književne osebe.

Predstava Bagdadski tatič ni vezana le na eno besedilo, ampak na določen način predstavlja sintezo vseh bistvenih zanimivosti Tisoč in ene noči in razkošne vizualne ikonografije (leteči konji, omnipotentni čarovniki, čarobne luči, duh v steklenici, zakrite princese, dragocene rože, leteče preproge ipd.), postavljeno v mesto Bagdad, na bagdadsko tržnico, v ječo, v Basro, v karavano. Pojavljajo se specifični kulturni elementi, značilni za Orient, npr. kamele, pesek, duh v steklenici ipd., vsebuje pa tudi subverzivne novosti, npr. boginjo, Himalajo, deželo legend ipd. Besedilo je sestavljeno iz prologa na bagdadski tržnici ter treh dejanj (1) Džafarjev dvor (Ahmed pripoveduje, Pogovor Ahmeda in Abuja v temi, Ahmed pripoveduje naprej); 2) Džafarjev dvor, Ajšina spalnica, Pristanišče; 3) Na plaži (Čarobna gora, Dežela legend, Himalaja, Bagdadska tržnica)) in epiloga, ki ga ponazarja in aktualizira rezonerski song sodobnega slovenskega (mladinskega) pesnika Andreja Rozmana Roze.

V besedilu nastopajo Ahmed, Abu, Ajša, Džafar, duh, Fatima, Hamila, kralj, podložniki, sultan, Zoraja idr. Motivno-tematska osnova je tipična menjava likov, princ Ahmed podnevi vlada, socialno motiviran pa ponoči prisluškuje (motiv voajerizma) svojim podanikom, preoblečen v berača. Iz sreče pride v nesrečo, ker  množica spoštuje njegov videz (motiv cesarjevih novih oblačil) in ne njega (motiv kralja in berača), zato ga vržejo v ječo, kjer spozna tatiča Abuja. Sledijo dodatni zapleti, grožnja z obglavljanjem, aluzije na družbeno hierarhijo, teorija zarote, sreča tudi velikega oziroma pravega tatu, ljubezenski pripetljaji itn. Na koncu besedila, po kaosu in vzorcu krožnih potovanj, se ponovno vzpostavi prvotni red (red – kaos – novi red).  Teme so tisočletne: moralna korupcija, teorije zarote, socialna in ekonomska promocija, “cilj opravičuje sredstvo” itn. – teme, ki so z univerzalnim jedrom aplikabilne na vse kulture. Razkošna orientalska dekoracija je le dekoracija za univerzalne probleme. Lutkovna predstava z naslovom Bagdadski tatič, ki je nastala na osnovi motivov iz zbirke arabskih pravljic Tisoč in ena noč in filmskih inačic, govori o evropski renesansi in ponovnem velikem zanimanju in hkrati motivaciji za orientalizem, ne le kot dekoracijo zahodne kulture, ampak kot pluralizem interpretacij sodobnega sveta.

Pričujoče dramsko besedilo se nanaša in hkrati odstopa od literarnega izročila Tisoč in ene noči in v slogu postmodernizma potrjuje načelo, da je ves svet knjižnica.

(Milena Mileva Blažić)


foto Nejc Saje

***

O predstavi Bagdadski tatič
Bagdadski tatič je zgodba o princu Ahmedu, ki ga radovednost spelje iz varnega zavetja dvora v življenje na cesti. Po vrsti pustolovščin, v katerih večkrat skoraj izgubi glavo, se spet vrne na prestol, bolj izkušen, moder in razsoden. Na poti ga spremlja in mu pomaga prijatelj, profesionalni zmikavt Abu. Skupaj vandrata po deželah med Evfratom in Tigrisom, od Bagdada do Basre in nazaj. Njuno zgodbo lutkarji pripovedujejo in igrajo med stojnicami na trgu. Iz drobcev pripovedi se razvije mini epopeja, pripovedovalcem in poslušalcem v užitek in poduk.

(Jan Zakonjšek)


***

Zgodbe
Ko sem pisal song za Bagdadskega tatiča, sem izhajal iz scenarija in navodil, ki mi jih je dal Jan. Želel je, da vsi glavni liki zapojejo po eno kitico in da je na koncu še ena, zaključna kitica. Pa še to je omenil, da bi rad, da poudarim pomembnost pripovedovanja zgodb. Tako mi torej ni bilo treba  izumljati ničesar prav posebnega. Le nekam malo prostora in veliko tehničnih omejitev je bilo za vse, kar bi rad povedal o pomembnosti zgodb. V zadnjem času namreč veliko razmišljam o jeziku in me zato še posebej vznemirja zavest, kako pomembno vlogo v našem življenju imajo zgodbe. Vse bolj sem prepričan, da so v svoji osnovi zgodbe pravzaprav nekakšen stranski produkt jezika, ki se ni znal ustaviti pri praktičnih informacijah, ki jih potrebujemo za življenje, ampak je segel v vse pore realnosti in domišljije, kjer je pletel in pletel in še kar plete tako zavzeto, da je popolnoma jasno, da ne bo nehal, dokler bodo na svetu ljudje. Prav zgodbe so namreč tisto božansko, kar loči človeka od živali. In to popolnoma dobesedno, saj so vse vere utemeljene na zgodbah. Vse zgodbe pa so utemeljene na verah, s katerimi pristajamo na njihove svetove. Zaradi zgodb ne živimo iz dneva v dan, ampak zaradi tega ali onega, kar je menda bilo oziroma predvidoma bo, če se bo uresničila zgodba, v katero verjamemo. Zgodbe nam lahko dajo voljo do življenja, lahko pa nam jo tudi vzamejo. Predvsem pa so tako zelo zakomplicirale svet, da so postale pomembnejše od gole resnice, saj tudi vanjo verjamemo šele takrat, ko postane zgodba.

(Andrej Rozman Roza)


***

Bagdadski tatič
Vesela sem, da lahko sodelujem pri tej spektakularni predstavi, ki jo je navdihnila Tisoč in ena noč in njen zgodovinski izum zgodbe v zgodbi, ki je tako močno vplival na literaturo in film. Kadar poslušam novice, mi je žal, da so pogosto izpuščene zgodbe navadnih ljudi in bogata kompleksnost zgodovine, zaradi česar včasih dobimo vtis, da svet ni smiseln, da je strašen in daleč stran. Če si predstavljamo, da se naša kalejdoskopska pripoved dogaja v današnjem resničnem življenju, bi rada izpostavila dejstvo, da ima vsaka oseba in vsak kraj neprecenljivo, enkratno zgodbo, v kateri se skriva še ena, še ena in še ena. Včasih to skrinjo zakladov lahko odpremo že, če smo iskreno radovedni in dovolj pogumni, da se začnemo pogovarjati z osebo poleg nas.

Zame je zelo pomembno, da pri oblikovanju uporabljam znane, vsakdanje materiale. Čeprav je ta produkcija sad dela številnih strokovnjakov in mnogih ur, upam da bodo gledalci, še posebej otroci, raje kot da bi se popolnoma prepustili iluziji in fantaziji, vseeno prepoznali posamične sestavine in se odločili, kako globoko se bodo povezali s podobo, ki jo le-te ustvarjajo. Če se odloči, da se bo domišljiji prepustilo skupaj z nastopajočimi, ima občinstvo moč, da sprejme ali zavrne zgodbo, ki jo posluša. Srčno upam, da vas bo to navdihnilo, da boste svet zunaj gledališča videli kot svet poln možnosti, ki ga imate vi moč spremeniti.

(Shoshanna Utchenik)


***

Jan Zakonjšek

Jan Zakonjšek je filmski, televizijski in gledališki režiser iz Ljubljane. Bagdadski tatič je že njegova šesta predstava za Lutkovno gledališče Ljubljana. Navdih zanjo je našel v filmih: v holivudski uspešnici iz leta 1924 z Douglasom Fairbanksom v glavni vlogi ter v slavnem britanskem filmu iz leta 1940, kjer je vlogo zlobnega Džafarja odigral znani filmski negativec Conrad Veidt.

Shoshanna Utchenik 
Shoshanna Utchenik je bila rojena leta 1978 v Detroitu, Michigan. Študirala je likovno umetnost na School of the Art Institute of Chicago ter končala magistrski študij na Northwestern univerzi, na oddelku za umetnostno teorijo in prakso. Shoshanna je pripravila vrsto predstav, nastopala in razstavljala je po državah ameriškega srednjega Zahoda, v Sloveniji je sodelovala na festivalu pouličnih gledališč Ana Desetnica in v galeriji Kapsula. Shoshanna uporablja kiparske predmete, lutke in ustvarjalni proces, da izvaja posege in preoblikovanja v javnem prostoru, kot tudi v tradicionalnih gledališčih in umetnostnih galerijah. Njeno delo z uporabo osebnih posebnosti raziskuje univerzalne ovire v medčloveških odnosih in išče možnosti, kako jih premagati.

Mark Messing
Skladatelj Mark Messing je soustanovitelj podjetja Maestro-Matic, ki se ukvarja z ustvarjanjem glasbe in oblikovanjem zvoka. Trenutno razvija spevoigro Variacije zvonarja (The Hunchback Variations) skupaj z Micklejem Maherjem iz gledališča Theater Oobleck. Pred kratkim je zložil glasbo za Mater korajžo (Mother Courage) za gledališče Bricklayers Theater v Minneapolisu v Minnesoti in za Chicaško otroško gledališče ustvaril glasbo za Houdinijevo škatlico (The Houdini Box), ki temelji na zgodbi Briana Selznicka. Leta 2009 je napisal glasbo za Vžigalnik v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana. Kot skladatelj in glasbeni direktor je sodeloval z gledališčem Redmoon Theater pri Sadovnjaku somraka (Twilight Orchard), Omarici (The Cabinet), Nini (Nina), Senci Galwaya (Galway's Shadow), Drevesu bobnu (The Drum Tree) in ustanovil Redmoon Big Band, 16-članski pihalni orkester z doma narejenimi inštrumenti, glasbeniki na hoduljah in koreografiranim korakanjem. Je tudi soustanovitelj cirkuško-punkovskega pihalnega orkestra Mucca Pazza.

***

Jan Zakonjšek, po motivih pravljic iz Tisoč in ene noči
BAGDADSKI TATIČ

Priredba in režija: Jan Zakonjšek
Avtor songa: Andrej Rozman Roza
Likovna podoba lutk, scene in kostumov: Shoshanna Utchenik
Glasba: Mark Messing
Tehnologija lutk: Mitja Ritmanič
Lektura: Tatjana Stanič
Oblikovalec luči: Miran Udovič

Nastopajo:
Urška Hlebec
Polonca Kores
Maja Kunšič
Iztok Lužar
Gašper Malnar
Brane Vižintin

Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Alojz Sedovnik
Lučni mojster: Božidar Miler
Scenski tehnik: Andrej Slinkar
Izdelava lutk, scene in kostumov: Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Zoran Srdić, Mitja Ritmanič, Marjeta Valjavec, Shoshanna Utchenik, Valter Kofol s.p., Sara Sekač Skvarča
Poslikava scene, lutk in kostumov: Shoshanna Utchenik
Pomoč pri poslikavi scene: Iztok Bobić, Zoran Srdić

Povezave:
Jan Zakonjšek v Repertoarju

LGL

Povezani dogodki

Lutkovno gledališče Ljubljana, 9. 2. 2018
LGL na gostovanju v Franciji
Lutkovno gledališče Ljubljana, 23. 10. 2010
Slovo
Lutkovno gledališče Ljubljana, 20. 3. 2015
20. marec – svetovni dan gledališča za otroke in mlade