Kratka drama Urške Arnšek pritegne z naslovom Indigo, ki sproži asociacijo na mladino, rojeno na začetku 21. stoletja. Sodobna psihologija je fenomen indigo otrok dodobra raziskala. Ugotovitve strokovnjakov kažejo, da gre za mlade, ki več in drugače slišijo/vidijo, za ljudi, ki so izjemno senzitivni in odzivni, njihov prag tolerance do nesmislov je znižan, kognicija pa multidimenzionalna in transcendentalna, kar pomeni, da lahko počnejo več stvari hkrati. Indigi pa niso samo topli, prijetni, zazrti v prihodnost, odgovorni in povezovalni, ampak so tudi »težki«, saj ne prenesejo nobene avtoritete, želijo spreminjati sistem in so popolnoma nekonformni.
Izhajajoč iz teh predpostavk, se zdi naslov drame premišljeno izbran, saj dogajanje poteka v dekliški sobi v četrtem nadstropju dijaškega doma, in sicer nek petek zvečer, ko se zunaj že dodobra mrači. Pet mladih, starih od 16 do 19 let, se znajde v dekameronski situaciji, saj v nekem trenutku ostanejo odrezani od zunanjega sveta – zaprti v sobi in ne morejo ven, kar po neki notranji psihološki logiki pomeni, da bodo morali obračunati drug z drugim. Razlike v njihovih značajih jih privedejo do radikalnih konfliktov. Ker so mladi in željni eksperimentov, svoj čas zapolnijo tako, da pojedo halucinogene gobe, kar celotno situacijo samo še oteži, sproži pa tudi vrsto halucinativnih impresij, ki bi z vidika uprizoritvenih stališč lahko delovale zelo zanimivo. Da bi prekinili dolgočasje, igrajo klišejske igre asociacij, pantomime, ki pa so skozi dramsko besedo spretno zapakirane v niz inteligentnih asociacij, vezanih na literaturo, kar je samo po sebi lahko tudi neke vrste postmodernističen prijem avtorice.
Avtorica se v drami spretno spogleduje s Cankarjem. Že uvodna, nežna, impresionistična moto misel, vzeta iz romana Hiša Marije Pomočnice, nas toplo uvede v branje: »Tam je nebo jasno, neskončno, vse je čisto mirno, neoskrunjeno; širijo se zeleni travniki, pisani vrti v neizmernost; vsi obrazi so tam mirni in prijazni in veselo gledajo oči.« Misel deluje kot neodvisna freska hrepenenja in zdi se, da bodo dramske osebe v igri hrepenele podobno kot Cankarjeva dekleta v bolnišnici. Aluzija na Cankarjeva dekleta se pri branju potrdi, saj osebe s Cankarjem ne družijo samo njihova imena (Kanarček, Vrabec, Malči, Tina), temveč tudi nekatere karakterne poteze. V drami pa je kot kolektivna dramska oseba prisoten tudi glas avtoritete, ki je moderna filozofska refleksija sveta. Mestoma deluje kot starodavni grški zbor, ki vidi dogajanje z neke širše družbene perspektive in ga je zato sposoben opazovati z metanivoja.
In ker avtorica sledi Cankarju, mora Vrabec umreti, kakor umre v Cankarjevem romanu. Ker je vrabec pri Cankarju Anarhist, je pri Arnškovi Vrabec notranji anarhist, anarhija pa v sodobnem svetu noče in ne more živeti. Katastrofičnemu koncu se tako na žalost ni moč izogniti. Edvardov odmev Cankarjevih besed nas vabi v onstranstvo, zato je ta drama impresionistična freska nekega težkega najstniškega večera, ki bi se čisto lahko zgodila v dekliški sobi četrtega nadstropja dijaškega doma.
Povezava: Indigo