Svet v drobcih, ki ga kaže igra Vinka Möderndorferja, neprijetno spominja na realnost, ki jo mnogi živijo izven odra. Odrski prizori so podobe krize, ki že predolgo spodjeda današnjo družbo. Avtor ne kaže globalne slike globalne družbe. Drobci, ki sestavljajo igro, so pobrani s tal, z družbenega dna. Pod tam so tudi usode večine junakov. Nad vsakim kot v starogrški tragediji visi neizbežna  usoda v obliki hladnega stroja kapitalizma in družbe brez morale.

“Ni veliko izbire. Pravzaprav nikoli nimamo nobene izbire,“ reče Dekle. A prav ona je edina, ki zmore neki približek optimizma, pogum, da se pobere z dna in začne znova. Kljub verjetnosti, da se bo znova ponovila zgodba, ki ji je želela ubežati. Njena “kolegica“ tega ne zmore več. Tako je ujeta v mulj na dnu, da so njena čustva otopela.  Ne spregovorijo niti ob njenem lastnem ponižanju. Samo dejstvo, da se ji je znižala cena, je to kar se zdi, da jo res prizadene. In ni edina.

Med drobci Möderndorferjev igre neprestano srečujemo konflikt med ceno in čustvom, med denarjem in ljubeznijo med vrednostjo in vrednotami. Kakor, da je slednjim zmanjkalo moči in je edino pogonsko sredstvo sveta le še denar,  o usodi odloča le še saldo na računu. Hierarhija sveta krize je natančno določena. Spodaj so tragične usode  ljudi s primanjkljajem – nič nepričakovanega ni, da tudi končajo tako kot starogrški junaki: Šefika ubije svoja otroka kot Medeja, Starejši delavec se pohabi kot Ojdip.

Nekje na sredini se ljudje, ki se jim znesek na računu vrti okoli ničle, premikajo iz meseca v mesec in iz tedna v teden. V njihovem svetu se vse prodaja in kupuje. Končna bilanca pa ostaja nič; nič denarja, nič ljubezni. Ostaja jim samo tesnoba, ki jim jo povzroča ta praznina.

Vaje za tesnobo pa pokažejo tudi gospodarje, tiste, ki so v bilanci sveta v velikem plusu. In  hkrati v še bolj grozljivem minusu. Z bogastvom so izgubili sočutje in ljubezen. Brezno, ki ga je ta odsotnost pustila za seboj, jim ravno tako povzroča tesnobo in skušajo ga znova  zapolniti z nečim. Punca v trenirki z vajami, s prepričevanjem sebe, da jo imajo radi, da je uspešna.  Fant in Mož v obleki pa z opojem moči, ki hoče pogoltniti  še zadnjo drobtino lepega.

Vendar Vaje za tesnobo niso le črna igra. V vsej temačnosti brodoloma sveta so tudi preživeli. Predvsem dva, ki ne pristaneta na logiko kapitala, ki nočeta imeti, ampak živeti. V zgodbi dekleta, ki se najbolj krvavo začne takoj na začetku, se kaže kot luč prav ta želja po življenju skupaj s sprejemanjem vsega, kar to utegne prinesti s seboj.

Besedilo Vinka Möderndorferja tako ni pesimističen zapis današnjega prostora in časa niti niso slepe iluzije.  Avtor zajema prah tega sveta in ga oblikuje v pesem.  Njene besede niso lepe, pa vendar spregovorijo tudi o lepoti. Ko govori o odsotnosti  dobrega in lepega, to ostaja daleč, a v dosegu človeškega upanja.  Iz prizorov krize je nastala kruta, trda in boleča odrska poezija, ki uspe priti do srca in njem pustiti poleg grenkobe in tesnobe tudi svetlobo.