Kot je na novinarski konferenci povedala ravnateljica Drame Vesna Jurca Tadel, je bil Mrtvaški ples na odru Drame doslej uprizorjen le enkrat, in sicer leta 1920. Strindberg ga je napisal tik pred izrazito simbolističnima igrama Sanjska igra in V Damask, v njem pa se ukvarja s temo, ki ga je nenehno obsedala in ki preveva vsa njegova besedila - odnosom med moškim in žensko ali, kot je to sam poimenoval, bojem med moškim in žensko. Kot je še povedala, so za osnovo vzeli prevod Janka Modra, v katerega so radikalno posegli.

Po besedah lektorice Tatjane Stanič so imeli na voljo Modrovo delovno verzijo prevoda iz leta 1975, za katero se je izkazalo, da je jezikovna posodobitev potrebna tako iz vsebinskih kot iz slogovnih in jezikovnih razlogov. Strindbergovo besedilo je napisano v žanru konverzacijske drame, največji premik v posodabljanju besedila je bilo vnašanje prijemov in značilnosti sodobnega pogovornega jezika v dialoško strukturo. Nadalje je bila jezikovna predelava usmerjena v zvrstno razčlenjevanje replik.

Žanina Mirčevska je zapisala, da Mrtvaški ples problematizira temno in toksično plat človeka. "V tej toksični plati je vir/geneza vseh človeških nesreč, civilizacijskih konfliktov in katastrof. S tem tekstom nam je Strindberg dal diagnozo o vsem, kar je slabega v nas in okrog nas. Lahko ga beremo kot fenomenološko študijo človeške destruktivne narave, ki skozi sovraštvo gradi kult samopotrditve."

Miler je besedilo, ki je nastalo leta 1901, označil kot preroško, saj je napovedalo katastrofo, ki je sledila - 1. svetovno vojno pa tudi koncentracijsko taborišče Auschwitz. Besedilo je po njegovih besedah težko uprizorljivo, saj združuje naturalizem, simbolizem, grotesko, farso in komedijo.

Mrtvaški ples ima dva dela, običajno se uprizarja le prvi. Sami uprizarjajo oba, pri čemer je Miler drugi del opisal kot skico sveta, kakršen bo: "popolnoma hladen, brez empatije, gre v katastrofo" in to je "slika, ki jo v predstavi uprizarjajo".

Protagonist Mrtvaškega plesa je zakonski par: Edgar je vojaški stotnik, ki vodi pomorsko artlerijo, Alice je nekdanja igralka. Sovraštvo je edina vez med zakoncema, ki že 25 let skupaj živita v stolpu (nekoč zaporu) na otoku, imenovanem Mali pekel. Obisk Kurta, ki svoje sestrične Alice in njenega soproga ni videl 15 let, prekine in poživi vsakodnevno rutino.

Nataša Barbara Gračner, ki igra Alice, je povedala, da je sprva ob branju Modrovega prevoda težko vstopila v Strindbergovo besedilo, nato pa sta Tatjana Stanič in Žanina Mirčevska opravili veliko delo. Igor Samobor, ki nastopa v vlogi Edgarja, je povedal, da je že od začetka v besedilu videl kvaliteto in ko je prebral predelavo, se mu je to le še potrdilo. Bojana Emeršiča, ki igra Kurta, pa skandinavski avtorji že od nekdaj navdušujejo z odkrivanjem "naših skrivnostnih notranjih svetov". V procesu, ki ga je opisal kot napornega, je moral najprej razčistiti s seboj in tem, kar si predstava želi, nato pa se je moral sprijazni še s tem, kar se počne z likom, ki ga igra.

V predstavi igrajo še Domen Novak, Eva Jesenovec in Petra Govc. Scenograf predstave je Branko Hojnik, kostumografinja Jelena Proković, avtor videa Atej Tutta, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš.