Pogovor z igralcem in avtorjem drame Štorklje umirajo, Evgenom Carjem
Svoje prvo odrsko besedilo, Poredušov Janoš, ste napisali pred dobrim desetletjem in pol, dramo Štorklje umirajo pred tremi leti; ker je med njunim nastankom minilo več kot desetletje, vprašujem o vzgibih, ki so vas znova napeljali k pisanju za oder?
Ko so me pred leti nekdanji sošolci iz gimnazije, ki so pozneje zasedli pomembnejša mesta v najrazličnejših podjetjih, pregovorili, naj kot dramski igralec pripravim kratek nastop za njihove sodelavce, sam pa sem vedel, da nisem najboljši recitator, sem se odločil, da raje sam napišem besedilo, ki bo dovolj domače in ljudsko. Pisati sem začel monodramo Poredušov Janoš, ki sem jo končal prav na 30. obletnico dela v gledališču, in z njo pozneje odigral več kot tristo predstav. Opogumljen z nepričakovanim uspehom predstave – ogledalo si jo je več kot 70.000 ljudi doma in v tujini – sem se desetletje pozneje, ob 40. obletnici igralskega dela, odločil, da napišem nekaj novega. Nastala je drama Štrki umirajo, s podnaslovom Izginjajoče upanje, za koprsko uprizoritev, predvsem zaradi tega, da bi gledalci naslov pravilneje razumeli, pa sem štrke spremenil v štorklje.
V obeh besedilih je glavni protagonist prekmurski kmet, močno zaznamovan ter navezan na zemljo in na tradicionalne vrednote; bi lahko rekli, da so Štorklje nekakšno nadaljevanje Poredušovega Janoša?
Vsak piše svojo knjigo, svojo misel, ki jo razvija skozi življenje, ne glede na to, v kakšni obliki jo čez leta ubesedi ali izrazi. V tem smislu so Štorklje – čeprav zastavljene bolj dramsko – lahko nadaljevanje zgodbe o prekmurskem kmetu in vinogradniku, kakršnega poznamo iz mojega prvega besedila: Janoš ima še vedno živo ženo, Martin iz Štorkelj je že vdovec, oba pa preveva ljubezen do rodne grude in domačega ognjišča.
V eni od revij sem prebral, da naj bi nastanku Štorkelj botrovalo tudi vaše srečanje s Škotom, ki je na Goričkem kupil staro posestvo …
Škota, o katerem vprašujete, ne poznam, nikoli se nisva srečala, res pa je, da so mi o njem pripovedovali v eni od prekmurskih gostiln, kjer je pogovor stekel tudi o obnovi nekdaj velikih, a danes propadajočih kmetij, ki jih pred dokončnim propadom rešujejo tujci, predvsem Angleži. Vzgib za pisanje so bile zato izumirajoče prekmurske kmetije, ponekod celo vasi, predvsem pa spoznanje, da zemlja – tako v materialnem kot v metaforičnem pomenu besede – za potomce nekdanjih kmetov in mladih, ki se vedno bolj izseljujejo v mesta, nima nikakršne vrednosti in veljave več. A bolj kot izseljevanje samo – to je skozi zgodovino močno zaznamovalo prekmurskega človeka, ki je dom prvič zapustil že v času križarskih vojn, pozneje pa tudi v letih pred in po obeh svetovnih vojnah, – sem v drami želel opozoriti na tisti trenutek v življenju človeka, ko se ta ozre nazaj in se vpraša, ali je v življenju res storil vse, kar bi moral, ali je zadostil temu svetu, predvsem pa, ali lahko svoj obstoj v njem upraviči pred svojimi predniki.
… tako kot glavni protagonist Štorkelj Martin Paver?
Tako kot on, ja! Martin Paver je izpolnil svoje življenje, bil je dober gospodar in vinogradnik, bil je skromen in znal je preživeti tudi v najtežjih trenutkih. Da bi lahko šolal sina sta se bila s pokojno ženo pripravljena marsičemu odpovedati … Toda, ali je res storil vse, kar bi moral? Pred samim seboj ima čisto vest, pred svojimi predniki je ne more imeti. Prodanega posestva v Petrovem selu, brezposelnega sina in snahe brez potomcev pred lastnim očetom, dedom in pradedom, ki so znali poskrbeti za to, da je imetje prehajalo iz roda v rod, ne more upravičiti. Podobno kot Martin se o svojem življenju sprašuje tudi Martinov domski sostanovalec profesor Šfiligoj, ki je štirideset let učil marksistično in samoupravno pravo, danes pa spoznava, da njegove knjige ne služijo več nikomur. Tudi intelektualci se sprašujejo, ali so dovolj naredili za ta svet. Razlika med Martinom in Šfiligojem je le ta, da se prvi za svoj neuspeh čuti krivega, drugi pa ne. Svetla luč, ki s svojo vitalnostjo presega samospraševanje o (ne)smiselnosti življenja, je Eva, študentka slavistike in prostovoljka v domu za ostarele; samo ona je sposobna – brez odvečne naivnosti – uživati življenje in se veseliti družine, ki jo ustvarja.
Čeprav je Martinov sin Jure tudi odgovoren za prodajo posestva v Petrovem selu, se zdi, da v sebi prav tako nosi breme družinske tradicije …
Pravijo, da kri ni voda, zato so otroci pogosto podobni svojim staršem. Na vasi lahko velikokrat slišite – to opazijo predvsem starejši – »Joj, kako je podoben očetu!«. Poznali so starega očeta, poznali so očeta in čeprav sina niso še nikoli videli, ga bodo vprašali: »A ti si od tistega …?« Podobni smo svojim prednikom, rodu ne moremo izbrisati. Tak je tudi Jure; sprva v odnosu do očeta Martina morda nekoliko hladen, a globoko v sebi ne ostaja ravnodušen do tega, kar mu pripoveduje oče. Svet, v katerem živi, ga še ni skvaril, zato je notranje razrvan. Tudi on namreč hodi po senci očeta.
Evgen Car / foto Tone Stojko
Gre krivdo za nastalo situacijo iskati predvsem v Martinovi snahi Juditi, ki Jureta prepriča, da očeta pošlje v dom za ostarele in proda Parovino?
Judita je predvsem zelo racionalna, pragmatična ženska. Če bi ji očitali brezdušnost, bi ji storili krivico. Njen lik sem v drami zgradil kot nasprotje Juretu in Martinu, še bolj kot lik, ki mu Martin lahko naprti krivdo, saj v svoji naivnosti ne zmore kriviti sina. Judita je v Martinovih očeh le »dežurni krivec« za nastalo situacijo.
Je Martinov »poraz« tudi vzrok, da ste besedilo drame v njeni prvi različici sklenili z Martinovim samomorom in umorom psa? Čemu odločitev, da konec pozneje omilite in se Martin, spravljen z usodo prodanega Petrovega sela, vrne v dom za ostarele?
Pri pisanju se mi je zaključek drame, v katerem Martin pokonča sebe in psa, zdel povsem logičen in naraven. Tudi zato, ker dobro poznam prekmurski živelj in vem, da bi – v primeru, da sin še pred smrtjo staršev proda kmetijo – to za mnoge pomenilo hud udarec in dokončen poraz v življenju. Še pred začetkom prvih vaj za predstavo mi je režiser Dušan Jovanović predlagal, da konec igre nekoliko spremenim. Prepričal me je, zaupal sem mu in danes mi ni žal, da sem zaključni prizor nekoliko omilil.
Ostaniva še za trenutek pri pisanju; kot igralec ste bili pri snovanju Štorkelj najbrž pozorni na podrobnosti, ki jih dramatik lahko spregleda …
V procesu pisanja sem besedilo seveda preverjal tudi z gledišča igralca, z mislijo na lažjo dikcijo, vdihe, na čas v začetku predstave, ki je potreben, da se gledalci umirijo in lahko zbrano prisluhnejo besedilu ... Ker sem se že na prvi vaji odločil, da v študij predstave vstopam le kot igralec, in ne kot avtor, napisanega na vajah nisem več popravljal; tudi zaradi tega, ker se dobro spominjam, da smo igralci – ponavadi takrat, ko smo pripravljali katero od krstnih uprizoritev domačih, slovenskih avtorjev – vedno negodovali, če nas je na vajah obiskal in »preverjal« avtor besedila. V času študija sem se zato ukvarjal le s svojo vlogo in odločitve o skrajšavah besedila prepustil režiserju. Želel sem si le to, da bi predstava našla stik z občinstvom in bi to bilo dovolj senzibilno, da v predstavi odkrije vse tisto, kar smo tudi igralci in režiser odkrivali na vajah.
Je bilo za dramsko besedilo o minevanju, hrepenenju, smislu bivanja ter o pravici do izbire in svobode potrebno dočakati zrela pozna leta? Bi to besedilo lahko napisali, ko ste bili desetletje, dve ali tri mlajši?
Takrat bi to besedilo napisal morda nekoliko drugače, čeprav sem prepričan, da za dramsko pisanje s tematiko minevanja, staranja ali zavezanosti tradiciji starost ne sme in ne more biti ovira. Pomembna je »kilometrina« poslušanja, potrebno je znati poslušati. Sem dober poslušalec in se v družbi dobrih govorcev imenitno počutim, še posebej takrat, ko ima njihovo pripovedovanje pravo vsebino in govorec pove veliko, četudi besed ne izreče. Nikoli ne bom pozabil pripovedi očeta v eni od prekmurskih žganjekuh, ki je hčerki skušal najti ženina, sosedovega fanta – zgodbo sem v nekoliko modificirani obliki pozneje uporabil tudi v Štorkljah, kjer stari Paver očita sinu, da se ni poročil s sosedovo Ankico – in bil prepričan, da se bosta mlada dva dobro »ujela« zaradi tega, ker se je tudi on dobro razumel s fantovim očetom. Družaben človek sem, in še vinogradnik, ob kozarcu vina pogosto spregovorimo in izvemo več kot bi sicer. Znati je treba poslušati, to zapisati in pri pisanju – četudi je govorec pri pripovedovanju pretiraval – ostati verodostojen in verjeten.
Za Primorce in tudi za prebivalce osrednje Slovenije je Prekmurje pojem otožnosti, ciganskih napevov in meglic na Muri; kakšni ljudje so v resnici Prekmurci?
Značilno zanje je, da so srečni, če so vsaj malo tudi nesrečni. Znano je, da najbolj žalostne pesmi prepevajo takrat, ko so najbolj veseli in celo v solzah ti lahko povedo, da so se ta ali oni dan prijetno zabavali. Prekmurci smo trdoživi, mehki, ponosni, ustrežljivi in vedno odprtih rok, reveža nikoli ne bomo nagnali iz hiše. Takšen sem jaz, takšna sta bila tudi moj oče in ded. Moj praded je bil boter kar šestinpetdesetim otrokom in vsakega je do poroke obdaroval, za poroko – tako je bilo takrat v navadi – pa kupil poročno obleko.
Ste naslov Štorklje umirajo izbrali le zato, ker so te živali simbol Prekmurja?
Tudi zato. Predvsem pa zaradi tega, ker te ptice simbolizirajo otroka in so zaradi svoje za živali neobičajne skrbi za starše – mladiči namreč skrbijo za obnemogle starše, ko ti ne morejo več loviti – v naravi nekaj posebnega. To njihovo izjemnost so poznali že v starem Rimu in oblikovali zakon, lex ciconaris, po katerem so bili otroci dolžni skrbeti za svoje ostarele starše. Prav zaradi te njihove posebnosti sem se odločil tudi za tak naslov drame.
Več Prekmurja ste vnesli v predstavo tudi z narečnim barvanjem jezika …
Odločitev za narečno barvanje Martinovega besedila je bila režiserjeva, želel je, da v predstavo vnesemo tudi nekaj prekmurskega miljeja. V tem narečju sem »doma« in tako kot vsi pravi Prekmurci ponosen na jezik, ki je bil od časov Marije Terezije pa vse do konca prve svetovne vojne priznan kot uradni, knjižni jezik:
Več kak jezero lejt, sou predrodniki naši stari,
spejvali, molili, domanji jezik v srci nosili,
Küzmiča pa drujgi, sou ga v knjižno formo spravili,
daj nam življenje mouč, ka ga nikdar ne bi pozabili.
Štorklje umirajo / foto Radovan Čok
Lansko pomlad so Štorklje izšle tudi v madžarskem jeziku (A gólyák is elpusztulnak) v prevodu Judit Zágorec Csuka; se nam obeta uprizoritev v enem od madžarskih gledališč?
Po izdaji prevoda so pogovori o tem, da bi Štorklje uprizorili na Madžarskem, stekli, toda o tamkajšnji uprizoritvi bi bilo v tem trenutku še prezgodaj govoriti.
Ste pred koprskim gledališčem dramsko besedilo, ki je bilo na 38. Tednu slovenske drame nominirano za Grumovo nagrado, ponudili v branje tudi drugim gledališčem?
Štorklje sem, z mislijo na tamkajšnjo uprizoritev, ponudil v branje najprej Mestnemu gledališču ljubljanskemu, a so mi sporočili, da jih besedilo ne prepriča in ne sodi v njihovo repertoarno usmeritev. Nedolgo za tem sem na ulici srečal igralca Borisa Cavazzo, beseda je dala besedo, in povedal sem mu, da sem napisal novo dramsko besedilo. Boris ga je prebral, bil je navdušen in obljubil mi je, da se bo zavzel za njegovo uprizoritev. Njegovo navdušenje mi je znova vrnilo nekaj samozavesti in dramo sem poslal na razpis za nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo. Med petdesetimi prijavljenimi besedili so bila le štiri – med njimi tudi Štorklje – nominirana za nagrado. Nekoliko preveč naivno sem pričakoval, da bo nominirano besedilo pri vodstvih gledališč vzbudilo zanimanje, a dočakal sem le bralno uprizoritev v ljubljanskem Gledališču Glej. Hvaležen sem Katji Pegan, da se je odločila za njegovo uprizoritev, in ponosen, da lahko v jubilejni sezoni koprskega gledališča sodelujem s tako srčno igralsko ekipo, ki jo vodi odlični Dušan Jovanović.
***
Evgen Car
Igralec po krvi in duši, doma iz dvojezičnega Dobrovnika med Mursko Soboto in Lendavo. Po končani igralski akademiji v Ljubljani je leta 1968 postal član Drame SNG Maribor, bil občasni gost v Slovenskem mladinskem gledališču, EG Glej, SNG Drama Ljubljana in Prešernovem gledališču Kranj ter se leta 1980 zaposlil v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je ostal vse do upokojitve leta 2007. V dobrih štirih desetletjih je na slovenskih gledaliških odrih poustvaril več kot 200 pomembnih dramskih likov in kot igralec nastopil več kot 6000-krat. Igralec, pri katerem so kritiki opazili talent za žlahtno komedijantstvo, ljudskost, neposrednost, čut za topel, širokosrčen humor, ognjevit temperament ter o njem zapisali, da je »prekmurski Švejk«, »prekmurski Shakespeare« in »igralec po božji volji«, je tudi avtor dveh dramskih besedil (obe sta izšli tudi v madžarskem jeziku), monodrame Poredušov Januš (premiera 1992, TV-priredba 1995, knjižna izdaja 1998) in drame Štorklje umirajo (2008), ter pesniške zbirke v madžarskem jeziku Szines paraszt (Kmet s šminko). Njegova druga pesniška zbirka z naslovom Goslarska balada, napisana v prekmurski besedi, bo izšla v kratkem. Evgen Car – Jeni, prvi akademsko izobraženi igralec iz Prekmurja, je za svoje delo prejel tudi več nagrad; med njimi leta 1980 nagrado Prešernovega sklada, v letu 1991 je bil Prekmurec leta, leta 1995 je bil dobitnik Dnevnikove nagrade (najboljši igralec MGL v sezoni 1994/95), na 11. Festivalu slovenskega filma v Portorožu pa je prejel nagrado vesna za najboljšo moško vlogo v kratkem filmu Matevža Luzarja Vučko.
Evgen Car
Štorklje umirajo
Režiser Dušan Jovanović
Dramaturg Matjaž Briški
Scenograf Milan Percan
Kostumografka Ana Matijević
Avtor glasbe Igor Leonardi
Oblikovalec luči Jaka Varmuž
Lektorica Barbara Rogelj
Asistentka kostumografke Aleksandra Brlan
Vloge:
Evgen Car
Rok Matek
Magda Kropiunig
Janez Starina
Katja Levstik
Ajda Toman
Izvajalci glasbe Igor Leonardi in Fake Orchestra, avtorja in izvajalca skladbe Tam daleč stran Milan in Vlado Kreslin.
Povezave: