Na dogodku, ki ga bo vodil Tone Partljič, bodo o njegovem delu spregovorili mariborski igralci in njegovi sodelavci.
Jože Babič (1917–1996)
Jože Babič, igralec, gledališki, filmski in televizijski režiser ter pedagog, se je rodil 13. 2. 1917 v Povžanah pri Materiji. Leta 1922 se je družina preselila v Maribor, kjer je Jože Babič obiskoval osnovno šolo in nato Državno trgovsko akademijo, ki pa jo je zaradi svoje politične aktivnosti moral končati izredno. Vzporedno je obiskoval gledališko šolo Vladimirja Skrbinška in sodeloval v amaterskih gledaliških skupinah Svoboda in Vzajemnost. Tik pred začetkom 2. svetovne vojne je prevzel vodenje gledališča na Ptuju. Po osvoboditvi se je vrnil na Ptuj, v sezoni 1945/46 pa je prestopil v SNG Maribor. Tu je ostal do leta 1947, ko se je pridružil Slovenskemu stalnemu gledališču v Trstu, kjer je najprej ustvarjal kot igralec in režiser, v sezoni 1954/55 pa je prevzel tudi vlogo umetniškega vodje, ki jo je opravljal do konca desetletja. Po nekajletnem obdobju v svobodnem poklicu je leta 1969 ustanovil Primorsko dramsko gledališče v Novi Gorici in bil do leta 1974 njegov direktor in umetniški vodja. V študijskem letu 1982/83 je postal honorarni predavatelj filmske režije in igre na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.
Pomemben pečat je pustil tudi v slovenski filmski zgodovini. Posnel je šest celovečernih filmov, od tega štiri za slovenske producentske hiše (Tri četrtine sonca, Veselica, Po isti poti se ne vračaj, Poslednja postaja) ter po enega na Hrvaškem (Trčenje na vzporednicah) in v Bosni (V spopadu). Zelo bogat je tudi njegov radijski in televizijski opus. Za svoje ustvarjanje je prejel številne nagrade, med drugim zlato (Tri četrtine sonca) in srebrno (Veselica) areno na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju, Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju gledališke, filmske in televizijske režije ter Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Umrl je 10. 5. 1996 v Mariboru, kjer je tudi pokopan.
Špela Čižman, Slovenska kinoteka
***
Babičevo mariborsko človeško in umetniško zorenje
V delavskih predmestjih Pobrežje in zlasti Studenci so po prvi svetovni vojni, ko je Maribor komaj postal slovenski, živeli in delovali mnogi pomembni mariborski in slovenski ustvarjalci proletarskega porekla. Tjakaj so se preselili tudi mnogi primorski rojaki, ki so se bili prisiljeni umakniti s Primorske in Istre pred fašističnim nasiljem. Tjakaj se je leta 1922 preselila družina Josipa Babiča iz Povžan pri Materiji blizu Kozine in Hrpelj. Jože še ni hodil v šolo in včasih je zato celo rekel, da Maribor doživlja kot »rodno mesto«, čeprav je v otroški fantaziji »živel« tudi v »slovenskem « Trstu, o katerem so njegovi starši (oče je delal v Trstu) kar naprej govorili in fantazirali v vsakodnevnih pogovorih z drugimi Primorci v Mariboru … Po osnovni šoli se je vpisal na prestižno trgovsko akademijo in se razvil v nadarjenega, »proletarskega«, kulturno izobraženega in predvsem radovednega dijaka … Njegov krog so sestavljali Fran Žižek, slikar Maks Kavčič, Jože Mlakar, pedagog in lutkar Ernest Vranc, Jaro Dolar, Cvetko Zagorski, Ante Novak, Milan Apih, Branko Babič, Tone Čufar, Božo Podkrajšek itd. Obiskoval je gledališko šolo Vladimirja Skrbinška in sodeloval v eksperimentalnih ljubiteljskih odrih Vzajemnosti in Svobode (režija Golouhove Krize in masovne prireditve za mir …), predvsem pa tudi v Žižkovem Neodvisnem gledališču in potem že tik pred vojno na Ptuju … Statiral je v poklicnem gledališču, igral pri Žižku manjše in večje vloge, bil zaradi revolucionarnih mladinskih akcij zaprt šest mesecev in potem interniran v Srbijo. Vmes sta s Franom Žižkom izvedla prvo demonstracijo pred začetkom predstave v mariborskem poklicnem gledališču (1935), ki sta mu očitala meščanski okus namesto angažiranega in udarnega gledališča, kakršnega je poznala že Evropa (Piscator, Burian, Brecht …). Ob okupaciji so ga zajeli in je dolga leta preživel v taboriščih. V prvih povojnih letih je najprej prevzel vodenje ptujskega gledališča, potem pa je bil povabljen v Maribor, kjer je igral nekatere srednje in glavne vloge (Hlapec Jernej in njegova pravica, Strast pod bresti, Pohujšanje v dolini šentflorjanski) in zrežiral nekaj odmevnih predstav (Tartuffe, Mesto mojstrov, Skopuh …). Leta 1947 sta ga dekret in srce odpeljala v Trst. Kasneje se je še pogosto vračal režirat v Maribor (Ščuke pa ni, Kriza, Don Juan in Faust …). V Mariboru je snemal tudi nekatere svoje filme (Poslednja postaja). Imel sem čast, da sem postal njegov prijatelj, režiral je pet mojih dram in komedij, televizijsko nadaljevanko Ščuke pa ni, ščuke pa ne … V Mariboru sva skupaj tekla gledat v porodnišnico njegovo Josipino (s četrto ženo Mariborčanko Lidijo), kakor je bilo ime mami in po svoje očetu Josipu … Če je Trubar rekel, da je bil »nikjer doma«, je bil Babič »povsod doma«, predvsem pa v Mariboru, Trstu, Gorici, Momjanu … V temeljnih kamnih slovenskega Maribora je zapisano Babičevo ime.
Tone Partljič
Povezava: Program prireditev ob stoletnici rojstva (PDF)