Rosana Hribar slovi po številnih koreografijah, ki jih je ustvarila tako doma kot v tujini, kot plesalka pa med drugim po seriji plesnih duov z Gregorjem Luštkom, s katerim sta leta 2015 prejela tudi nagrado Prešernovega sklada. Tokrat se na oder vrača sama, v solu, ki ga je želela ustvariti v sodelovanju s koreografinjo Risimo Risimkin.

Orlandina sicer ni njen prvi plesni solo. Avtorskega je ustvarila že 15 let nazaj, a za Orlandino meni, da se je tokrat "prvič lotila sola v resni obliki". Prav zato si je želela pri koreografiji sodelovati z osebo, ki je iz drugega kulturnega okolja in bo v njen plesni renome prinesla določene novosti. "Osebo, ki bo posegla v moj avtorski izraz bolj korenito, kot bi to lahko sama, ali kot bi to lahko storil nekdo iz mojega območja ustvarjanja," je povedala v pogovoru.

Z delom ene vodilnih makedonskih koreografinj Risime Risimkin se je Rosana Hribar srečala, ko je obiskala Plesni festival Skopje in si ogledala njeni predstavi, ki sta jo navdušili s koreografijo, glasbo in likovnostjo. Tako je pristopila k njej in jo povabila k sodelovanju pri svojem plesnem solu.

Rosana Hribar je poudarila, da je plesni solo "žanr, ki stoji sam zase", vanj si intimno vpleten že zato, ker ponavadi vodiš dialog s samim seboj. "Tokrat pa vsaj pri delu vodim dialog z Risimo in všeč sta mi njen balkanski temperament in impulzivnost. Hkrati pa je ona ves čas na poti, dela v številnih državah ter je seznanjena z vsemi novitetami in je dejansko nekaj doprinesla k mojemu izrazu, kar sem tudi želela."

Priznala pa je, da se je pri nastajanju predstave včasih borila s svojo koreografsko žilico, a se ji ni uklonila in je vztrajala pri vlogi plesalke, seveda v odprtem dialogu s koreografinjo: "Če ne dopustiš nekomu, da te vodi, se v tebi ne bo nič spremenilo."

Prav tako je bila nad pozivom k sodelovanju navdušena Risima Risimkin, ki jo je Rosana Hribar zelo pritegnila z vsemi potenciali, ki jih kot plesalka izkazuje s svojimi fizičnimi sposobnostmi in v svojem izjemno dodelanem gibu ter tudi kot oseba - karakterno in intelektualno.

Ko sta razmišljali iz česa bi lahko predstava izhajala, sta se spomnili na roman Virginije Woolf Orlando, ki je že ob izidu izzval veliko zanimanja, saj se v protagonistu skozi stoletja prepletata oba spola. O njem veliko pove citat Sharon E. Knopp, ki spremlja predstavo: "Orlando ni ženska, ki se obnaša kot moški. Orlando je moški. In je ženska. (...) In v tem ni nič nenaravnega."

Po besedah Risime Risimkin sta roman vzeli za osnovo, a takoj spremenili naslov v Orlandina, saj sta želeli skupaj z drugimi soustvarjalci predstave intimno pripoved plesalke predstaviti kot preplet pogledov treh močnih žensk iz različnih kulturnih, političnih in časovnih obdobij: Virginie Woolf, Risime Risimkin in Rosane Hribar.

Motivi iz romana Orlando o tem, da je spol zgolj družbeni konstrukt in namigi, naj bo v ospredju človek sam in njegova ustvarjalnost, je tako le del predstave. "Ta vprašanja so del motiva, ki jih je prinesel roman Orlando in so vpeta v nas ter v okolje in družbene sisteme, v katerih živimo," je dejala plesalka. Bolj bo zanimivo, kako bo Rosana Hribar ta splet moškega in ženskega izrazila v gibu. Pojasnila je, da bo šlo v predstavi "za konstantna prehajanja med moškim in ženskim polom v smislu, da v nobenem od njiju nisi celota, da ves čas iščeš tisto drugo polovico, ob tem pa nobenega spola jasno ne opredeliš".

Risima Risimkin je razkrila, da bo v ospredju njunega izjemno plodnega sodelovanja minevanje časa in kako se Rosana Hribar na to odziva: "Postavlja si vprašanja čigava sem, kdo sem, kaj je čas in kako mineva." Dodala je, da je bilo zanjo pri sodelovanju pomembno, da upošteva plesalkine fizične zmožnosti, hkrati pa, da skupaj uspeta preseči določene meje oziroma, da nadgradita njeno dosedanje ustvarjanje.

Avtorsko glasbo za predstavo podpisuje priznani makedonski jazzovski glasbenik Toni Kitanovski, ki je doštudiral na Berklee College of Music, pomembno vlogo v solu pa bo imel kostum Alana Hranitelja, ki bi ga po besedah koreografinje lahko postavili tudi v vlogo Rosaninega odrskega partnerja. Kostum je zasnovan kot lik, ki vpliva na samo dramaturgijo giba, hkrati pa je pomemben scenski element. Risima Risimkin tudi sicer v svojih delih veliko da na to, da je predstava popoln spoj vseh odrskih elementov - plesa, glasbe, luči, scene in kostuma.

Na vprašanje, ali lahko v prihodnje pričakujemo še kakšen solo, je Rosana Hribar odgovorila, da to ni oblika predstave, ki jo lahko delaš na vsakih pet let, če želiš, da je res dober: "Mislim, da lahko narediš dva zares dobra sola v življenju, saj ne moreš ves čas brskati po sebi."

Je pa v zaključni fazi predstave Orlandina ugotovila, da ji ustreza sodelovati z veliko koreografinjo, kakršna je Risima Risimkin: "Razlika je očitna. Način, kako pristopa k delu, njen celostni pogled ter avtoriteta, ki jo ima. Kljub vsemu imam 45 let in si težko pustim ukazovati. A v takšnem ustvarjalnem odnosu mi to strašno prija. Občutek imam, da sem se spočila od naše scene, njenega organiziranja, razpisov in drugih težav. Uživala sem v plesu, se pustila voditi in ugotovila, da gremo v pravo smer. Prav tako sem spet občutila, da sem zadovoljna sama s seboj. To so pomembni občutki, ko si koreograf ali plesalec v letih. Da najdeš tisto esenco, ki si jo včasih imel, pa se ti s časom zdi, da jo nekoliko izgubljaš."

Premiera Orlandine bo v petek v PTL, ponovitvi pa bosta na sporedu še v nedeljo in ponedeljek.