Glejeva rezidenca kot platforma za eksperimentiranje mladih ustvarjalcev

Mladi ustvarjalci so ranljiva skupina, ki se spopada s številnimi težavami. Po besedah Belaka je za tiste, ki si želijo delovati na področju gledališča, največja prepreka pomanjkanje prostorov za vaje in kasneje produkcijo.

Belak se je z gledališčem srečal že med študijem filozofije, nadgradnja je bil Horvatov seminar Teorije gledališke režije. V Glejevi rezidenci je skupaj s študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) deloval v skupini G-Fart. Kot je sam dejal, je "kot outsider" prav z rezidenco na simbolni ravni postal gledališčnik.

Rezidenčni program je v Gleju leta 2013 uvedel tedanji umetniški vodja Mare Bulc. Bratuš je spomnil, da je bila osnovna zamisel programa "omogočiti ustvarjalcem, da ustvarjajo v okolju, ki od njih ne zahteva konkretnega rezultata po kratkem študijskem procesu, ampak je bolj kot na sam končni izdelek osredotočena na sam proces ustvarjanja, ki v rezidenci traja celo koledarsko leto, s pripravami pa celo več kot leto".

Trenutno v rezidenci Gleja ustvarja Nina Rajić Kranjac, pred tem so bili rezidentje skupina G-Fart in Jaša Koceli. Projekti rezidentov so zelo raznoliki. Prvi rezidentje G-Fart so se, tako Bratuš, "raziskovanja lotili zelo resno in so na tem področju naredili velik napredek. Po drugi strani pa jih je bilo veliko in se je učinek dolgotrajnega procesa nekoliko porazgubil med množico posameznikov, ki so v rezidenci ustvarjali v krajših časovnih obdobjih".

"V rezidenci Jaše Kocelija je bil proces nekoliko manj eksperimentalen, zato pa veliko bolj ambiciozen in usmerjen. Vsekakor pa je potrebno poudariti, da z rezidencami ne rastejo zgolj gostujoči ustvarjalci - prek rezidenc smo se veliko naučili tudi sodelavci Gleja," je povedal umetniški vodja.

Na vprašanje, ali imajo mladi ustvarjalci kaj težav s tem, da so "sami svoji šefi", ko ustvarjajo zunaj akademijskih prostorov, je Bratuš odgovoril, da bi to prej kot težavo označil za izziv.

"Mladi ustvarjalci v Gleju navsezadnje niso sami, saj zanje skrbi ekipa izkušenih producentk in tehnikov. Je pa situacija bržkone drugačna od razmeroma varnega zavetja akademije. Osebno še najbolj pogrešam mladostniško drznost in zaletavost. Rezidenca, tako kot ostale Glejeve produkcije, ustvarjalcem ponuja prosto pot, da bi lahko neovirano ustvarjali, kar jim srce poželi. A kljub temu se določeni ustvarjalci, nikakor ne vsi, raje držijo shojenih poti kot tveganih brezpotij," je menil.

Belak je na vprašanje, kaj prinaša Glejeva rezidenca mladim ustvarjalcem, na začetku opomnil, da je lahko svoboda, ki jo prinaša delo na neodvisni sceni, prej past kot prednost: "Večino stvari se da narediti tudi v institucionalnih okvirih, samo bolj strog in dosleden moraš biti sam do sebe. Ključen problem inštitucij je njihova izključujoča narava in bežanje od tveganja, torej da se stvari, ki bi jih bilo povsem mogoče dobro in zanimivo narediti, niti ne poskusijo. Po drugi strani so na neodvisni sceni problem produkcijski pogoji in to, da več časa kot za ustvarjanje porabiš za birokracijo in logistiko."

Glejeva rezidenca je po Belakovih besedah zelo dobra srednja pot med obema - "deloma tudi na račun zanimivega pojava, da pri nas, čim ima producent prostor, prevzame nase tudi del vzorcev obnašanja večjih inštitucij". "Iz vidika ustvarjanja umetnosti je bistveno to, da imaš čas, prostor in da lahko tudi nekaj pokažeš. Za povsem zelene ustvarjalce, kot smo bili mi, je pomembno tudi, da ti je zaupana in naložena odgovornost, hkrati pa nam je Glej s svojo ekipo dajal zaslombo in občutek varnosti," je dejal.

Programov, kot je Glejeva rezidenca, bi moralo biti po njegovih besedah več in bi morali biti sestavni del izobraževalnega procesa. Belak ima rezidenco v lepem spominu. Trajnejši občutek, ki ga spremlja, pa je, da mu je "predočila možnost za boljši svet in boljše gledališče".

Zanimalo nas je, ali lahko akademija za mlade ustvarjalce predstavlja tudi omejitve? Belak je dejal, da je AGRFT "revica, ki jo vsi radi kritiziramo", hkrati pa si ne predstavlja, kako bi lahko vse skupaj zastavili boljše: "Dejstvo je, da se iz akademije vsako leto izvali nekaj izjemnih ustvarjalcev. Dobršen del problema tiči že v sami paradoksalnosti 'poučevanja umetnosti', sploh ko ji je vsiljena rigidna (in zbirokratizirana) struktura univerzitetnega študija."

Belaku se zdi ključno, da akademije znotraj tega sistema ustvarijo polje, ki je izrazito neakademsko, polje, ki ne le dopušča, temveč vzpodbuja eksperimentiranje in igranje z medijem. AGRFT po eni strani to dobro uspeva, ampak predvsem na način, da to omogoča in dopušča tistim, ki po tem sami posežejo.