Jovanovićeva igra, ki je nominirana za letošnjo Grumovo nagrado za najboljše novo izvirno dramsko besedilo, na hudomušen, zabaven in presunljiv način spregovori o ljubezenskem trikotniku med tremi osebami v zrelih letih. Zupančičeva nastopa v vlogi upokojene igralke Milene, poročene z novinarjem Radkom, ki se v monotonem zakonu ne počuti srečna. Zgodba se zaplete, ko Milena spozna upokojenega kapetana dolge plovbe Borisa in se z njim zaplete v ljubezensko razmerje.

Klasični melodramatski zaplet zgodbe dopolnjujejo duhoviti dialogi in bizarne situacije, v katerih se vnemajo ljubezenske in sovražne strasti protagonistov v zrelih letih. V predstavi vsak odrski lik doživlja svojo osebno dramo, v kateri se mladostne, skoraj pozabljene strasti prepletajo z vsakdanjo rutino, spomini, zamerami, zamujenimi priložnostmi in neuresničenimi željami.

Do ljubezenskega trikotnika med Borisom, Mileno in Radkom se v drami opredeljujeta še dve generaciji - bojevita novinarjeva mama, ki jo na odru oživi Alojz Svete, in igralkina hči, v vlogi katere nastopa Nina Valič.

Kot je v pogovoru po četrtkovi predpremieri dejal Jovanović, se v igri sfera zasebnega prepleta z odrsko na grenko-sladek način. Odrske like, ki nastopajo v naslovnih vlogah, je poimenoval z imeni igralcev, ki jih upodabljajo. Kot je dejal, se mu druga imena niso zdela korektna - čeprav je uprizoritev fiktivna, je v njej moč prepoznati podobnosti z življenji nastopajočih.

Polič je v dejal, da je to zanj doslej najtežja vloga, kar jih je odigral, saj je moral odvreči tistega Radka, ki ga vsi poznajo iz realnosti. Z Zupančičevo sta se strinjala, da se na odru ne počutita kot resnični osebi, temveč kot fiktivna lika.

Valičeva je izpostavila, da v igri generacije preskakujejo od konzervativnih do svobodomiselnih. Pričakovali bi namreč, da bodo starši bolj konzervativni, njihovi otroci pa svobodomiselni, vendar to v uprizoritvi ne drži povsem.

Ob pripravah na predstavo je nastajal tudi dokumentarni film Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba v režiji Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina. Film skozi spremljanje procesa nastajanja predstave in njenih protagonistov govori o odnosu med realnim in imaginarnim ter o odnosu med intimnim in javnim v umetnosti.

Za kostume je v predstavi poskrbela Jelena Proković, za glasbo skladatelj Drago Ivanuša.