Tudi predstava Zločin in kazen po romanu Dostojevskega v prevodu Marjana Poljanca in režiji Diega de Bree, s katero je Slovensko mladinsko gledališče (SMG) v okviru programa Evropsko gledališče v ZKM predstavilo s tremi svojimi uspešnicami, je bila pri hrvaškem občinstvu in medijih dobro sprejeta. Poleg Zločina in kazni so odigrali še Peklensko pomarančo Anthonyja Burgessa v režiji Matjaža Pograjca (3. 4.), dan pozneje (4. 4.) pa predstavo Vampir po pesnitvi Marine Cvetajeve v režiji Ivice Buljana.
O predstavi Zločin in kazen so hrvaški mediji poročali:
Čisto gledališko zadovoljstvo
Slovenski režiser Diego de Brea (1969) je s svojim ugledališčenjem znanega romana Dostojevskega Zločin in kazen (...) naelektril atmosfero med občistvom. Fascinantne in do konca disciplinirane igralce je pospremilo z dolgim in popolnoma zasluženim aplavzom, SMG pa je postreglo s tremi dnevi pravega gledališkega užitka. (....)
Psihologizacija likov je postopek, ki ga de Brea opravlja z neverjetno lahkoto, z razporedom igralcev na sceni, ki so venomer navzoči, s kako domislico, ki prehaja v močan simbol (lubenica kot vulva), z odličnimi kostumi, scenografskimi detajli ter s čarobnim kolažiranjem vseh teh na prvi pogled preprostih elementov. Režiser si je zamislil nekaj občudovanja vrednih scen, na meji med začudenjem in nadrealnostjo, še zlasti ganljivo pa je razrešen odnos med Raskolnikovom in oderuhinjo Aljono Ivanovno, ki ga je v trenutku umora božansko erotiziral.
Odlična dramatizacija je bistvene odnose med liki razgalila do srži, iz katere so protagonisti izluščili čisto gledališko zadovoljstvo brez ostankov. De Brei je uspelo obiti ideologizacijo sindroma Raskolnikova, vsako intelektualiziranje mu je tuje, v prvem planu pa je oseben in do konca pošten upor proti svetu, v katerem je revščina bolezen in človek človeku volk.
(Vijesnik, HELENA BRAUT, 6. 4. 2011)
Človek in denar
Gostovanje Slovenskega mladinskega gledališča z uprizoritvijo romana Dostojevskega Zločin in kazen je čisto drugačna stvaritev od tistih, na kakršne smo navajeni v hrvaških gledališčih. Zdi se, kot da je našim sosedom uspelo povezati klasični roman s sodobnim razbijanjem konvencij, brez prevelikega zadiranja v žanr performansa, pri tem pa za sabo pustiti oder v kaosu, poln razbite posode, papirčkov, zmečkanega sadja in polite vode.
Predstava Zločin in kazen v produkciji SMG ravno dovolj, čeprav ne pregloboko, zakoplje po temeljnih eksistencialnih vprašanjih, pa tudi vzbudi empatijo ter nas navede k temu, da se vprašamo, kaj je tisto, zaradi česar smo od vseh živali prav mi – ljudje?
(Kamo.hr, Anđela Trampus, 6. 4. 2011)