Okorn je v pogovoru pod okriljem Mladinske knjige, vse tri igralke in njihove knjige povezal z anekdoto o hrčku, ki jo je v svojem avtobiografskem delu Imej me rajši od vsega na svetu opisala Mira Furlan. Otroška igra s hrčkom se zanj ni srečno končala, občutljivost do tragičnih dogodkov pa je avtorica obdržala skozi vse življenje, je menil.
O bolečem hrčku namesto srčku pa piše v svojem romanesknem prvencu Barbara Cerar. V njem obravnava disleksijo, s katero se sooča njena hčerka, z njo pa se bori tudi Saša Pavček.
Pavček je dejala, da se o disleksiji nekoč ni govorilo, tudi njej je kot otroku niso diagnosticirali. Bila pa je zelo osramočena v tretjem razredu osnovne šole, ko je učiteljica odkrila, da ne zna brati. Prej to ni bilo opazno, saj se je berila naučila na pamet, s pripovedovanjem izmišljenih zgodb pa je zamotila odrasle, da niso opazili njenih težav z disleksijo.
Knjigo Živi ogenj gledališča je Pavček napisala na pobudo urednice Nele Malečkar, ki ji je v branje dala knjigo Alje Tkačev Igralka s svinčnikom. Kot je pojasnila, je imela težave z opredelitvijo avtobiografskega dela, saj se ji je zdelo to kot egotrip. V knjigi se spominja veliko gledaliških kolegov in mentorjev, ki so ji veliko dali in je tako nekakšen hommage njihovim osebnostim in delu, je povedala.
Tako kot Pavček, ki v knjigi opiše svoj boj z disleksijo, se z njo srečuje tudi Olga, glavna junakinja romana Barbare Cerar. Na vprašanje, če je na knjigo vplivalo njeno gledališko delo, je Cerar odgovorila pritrdilno, čeprav se pri samem pisanju, ki je bilo precej eruptivno, tega ni zavedala. Roman je sicer napisala kot obljubo učitelju 8. razreda ob slovesu od osnovne šole.
Spregovorili so tudi o predavateljskem delu igralk. Po prepričanju Saše Pavček študenti ob branju del velikih literatov lahko postanejo boljši ljudje, sicer pa se sama kot predavateljica počuti kot knjiga, "ki je nekje na polici" in se odpre, ko si tega želi študent.