V Slovenj Gradcu rojeni igralec je diplomiral na ljubljanski AGRFT, prvo zaposlitev pa dobil v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju med letoma 1972-75. V ljubljanski Drami se je redno zaposlil leta 1976 in bil med letoma 2008 do 2011 tudi njen ravnatelj.
V 70. letih je nastopal še v Eksperimentalnem gledališču Glej, nato je občasno sodeloval v domala vseh slovenskih dramskih gledališčih in več gledaliških skupinah. Oblikoval je tudi številne vloge v slovenskih celovečernih filmih, televizijskih igrah in nadaljevankah ter v radijskih igrah.
Kot piše v Slovenski biografiji, je bil iskan interpret sodobne slovenske dramatike in karakternih likov. Med drugim je bil Župnik v Cankarjevih Hlapcih, Kreon v Smoletovi Antigoni, Vanč v Partljičevi komediji Moj ata, socialistični kulak in Simon Veber v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku. Med sodobne slovenske igralce se je vpisal kot ustvarjalec z največjim opusom vlog, pogosto glavnih, odigranih v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet.
Ob tem je poustvarjal vloge v delih tujih dramatikov. Bil je, denimo, Polonij v Shakespearovem Hamletu, Fjodor Pavlovič Karamazov v Bratih Karamazovih Dostojevskega in Max v Vrnitvi domov Harolda Pinterja.
Prejel je osem Borštnikovih nagrad, ob tem pa leta 1981 še Severjevo nagrado, leta 1983 nagrado Prešernovega sklada, leta 1983 Sterijevo nagrado in leta 1996 Borštnikov prstan.
"Ivo Ban je igralec z izostrenim občutkom za ritem. Njegovo igro odlikujejo moderna izrazna sredstva, temelječa na visoko profesionalnem obvladanju igralske tehnike. To je igra, ki gradi na minimalnih zunanjih učinkih, zato pa je tem bolj bogata v notranjem naponu in v igralčevi močni odrski prezenci. Ivo Ban zna napolniti upodabljani lik, v njem zna poiskati notranja protislovja. Njegova igra je eno samo poglobljeno iskanje različnih polov in skritih plasti človekove narave; te se v njegovi izjemni dojemljivosti za vse, kar je življenjsko, zmeraj pokažejo kot presenetljive in pretresljive sile življenja," je pisalo v utemeljitvi Borštnikovega prstana.