Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu gledališča 2012

Je svet res (m)oder?

Gledališče, hram lepote in pronicljive misli, zavetje za iluzije, je danes postalo kruhoborec, ki se tolče za obstoj in preživetje. Kako tudi ne, saj je bilo od nekdaj izpostavljen znak družbene klime. Današnja klima pa ni v prid duhu, umetnosti in s tem gledališču, današnja klima ljubi eksaktnost, številke, uspeh, profit. Je pa seveda kljub temu doslej veljalo, da ni družbe brez gledališča. Gledališče je prisotno povsod: v revnih in bogatih državah, v demokratičnih in manj demokratičnih sistemih. Kot pojav nikoli, od svojih začetkov naprej, ni imelo samo estetskega in umetniškega poslanstva, ampak se je že izvorno uveljavilo tudi kot pomemben družbeni korektiv. Dejstvo je tudi, da ni gledališča brez politike. Povezuje ju ustvarjanje in delovanje v skupnosti in za skupnost, živost v nasprotju z virtualnostjo in skupen izvor: bila sta rojena hkrati, tako rekoč v paketu, v stari Grčiji, zibelki evropske civilizacije, kot radi rečemo. (Če si na tem mestu privoščim aktualen oklepaj in se vprašam: Se bo evropska civilizacija začela in tudi končala v Grčiji? Bo ta zibel tudi na simbolni ravni njena rakev?) Ko torej mislimo na grški izvor in razcvet teatra in politike, pri tem samodejno mislimo na politiko kot demokracijo. In ta simbioza se je potrdila za plodno. Seveda pa radi pozabljamo, da ni mogoče potegniti enačaja med grško polis in sodobnim globalizmom. Grška demokracija se je hranila iz sužnjelastništva, današnja temelji, stoji in pade s kapitalizmom. In prav v njem je nemara največja nevarnost za obstoj gledališča.

Gledališče je resda laž, a laž, ki zmerom izpoveduje resnico. Dobršen del svoje zgodovine je govorilo o nedoumljivih zankah, v katere je tudi najbolj vsemogočne in vzorne vladarje zapeljala tragična usoda. Govorilo je o hrepenenju in sanjah običajnih ljudi. Bilo je subverzivno gonilo v nedemokratičnih časih. Razbijalo je ideološke tabuje, posegalo v prepovedana območja skrivnosti in apeliralo na vest publike, kritike in družbe. Danes - kot da vse to nima več nikakršnega smisla. Vladarji niso več vzorniki demosa in častni junaki zgodovine, kot so bili nekoč. Nasprotno, zdaj lahko vladajo ljudje brez ponosa in brez etosa, zato jim gledališče nastavlja le še satirično zrcalo. Tudi navadni čehovljanski smrtniki z utopičnimi željami so zginili s prizorišč. Zdi se, da je ogledalo, ki ga gledališče s svojim zgodovinskim poslanstvom nastavlja času, razbito, in fragmenti družbe medlo odsevajo samo še v njegovih črepinjah. Kdo še ve, kaj je prav in kaj narobe, kdo še loči dobro od zla? Postali smo ujetniki svobode. Ali se v tem vsemirju svobode gledališče sploh znajde? Včasih se sprašujemo, koliko časa je še na voljo umetniški zvrsti, ki se v svojem bistvu že dvatisoč petsto let ni niti malo posodobila. Navsezadnje, kakšna pa je razlika med Tespisom in njegovim gledalcem ter sodobnim igralcem in njegovo publiko? Prav nobene. Gledališče je bilo in bo ostalo na relaciji dveh ljudi, dveh pogledov, igre med dvema. Zato gledališča zanesljivo ne bo ugonobila virtualnost. Ker odnos med človekom in strojem ne more konkurirati odnosu in igri med dvema čustvenima, čutnima in razumskima bitjema. Med tabo, ki se mi kažeš, in mano, ki te gledam. Med mano, ki potrebujem tvojo gesto, in tabo, ki potrebuješ moj pogled na sebi. Tvoja beseda vznemiri mojega duha, moja neodzivnost vznemiri tvojo dušo. Sva to midva, igralec in gledalka, ali nemara osebi iz kakega drugega življenja? (Se) igrava v sobi ali v gledališču? Je med nama rampa življenjske prevare ali rampa odrske iluzije?

Ja, življenje je gledališče in gledališče je življenje … in ljudje (se) že stoletja igramo na njunem odru. Samo - kako dolgo še?